IDRIJA – Vrsnik je majhna vas na planoti med Idrijo in Žirmi. Skoraj skrita očem turističnega trušča vajenim obiskovalcem ponuja starožitnost, ki ima še večjo veljavo v sosednjih Ledinah. V teh krajih se še danes ob hišah, kozolcih in njivah bohotijo urejeni cvetlični vrtovi, na travnikih pa kmetje posebno pazijo, da zaplate s cvetjem kosijo pozneje. Spoštovanje narave in vsega lepega je tu doma.
Že v krvi
Že od mladih nog je Ivo Uršič z veliko žlico zajemal to naravno bogastvo. Starejši domačini povedo, da se je Ivo ljubezni do cvetja, narave in vsega lepega najbrž nalezel od starega ata Ceneta in tete Cite Podobnik. Oba sta bila v domačem kraju znana kot poznavalca cvetja in iskalca zanimivih zasaditev in urejanja okolja. Danes bi jima rekli ljubiteljska krajinska arhitekta, takrat pa sta brez uglednih šol znala iz naravnih elementov, cvetja in umetelno izdelanega okrasja iz povsem običajnega cvetličnega vrta narediti nekaj več. Prav to je že pred desetletji malega Iva Uršiča gnalo k novemu znanju. Osnovno šolo je opravil v bližnjih Žireh, cvetli- čarsko je obiskoval v Celju in Ljubljani. Osvajanje znanja s tega področja mu je odpiralo nove in nove svetove. Domači so računali, da se bo izšolal za mizarja, saj so imeli doma žago, a si je Ivo izbral drugačno pot. Našel se je v aranžiranju, cvetličarstvu in floristiki. Prvi koraki so bili plahi in negotovi. »Strašno mi je manjkalo samozavesti. Bal sem se ljudi, in čeprav sem imel odlične ideje, sem nemalokrat kar zamrznil. Brez sproščenosti in samozavesti pa ne moreš biti ustvarjalen,« pravi Ivo Uršič. Po šoli je odprl semenarno in cvetličarno v Žireh in se pozneje za nekaj let preselil v Moste pri Komendi, kjer pa ga je ujela bolezen. Štiri mesece so zdravniki v Ljubljani zmajali z glavo in iskali rešitev za njegovo zdravje. Zelo redka avtoimuna bolezen mu je pobrala moči in ga tako oslabila, da so bili domači že pripravljeni na najhujše. Pa se Ivo ni dal. Zdravljenje je pokazalo prve rezultate in z njimi je vzklilo tudi upanje. Počasi si je opomogel in se vrnil med svoje v prepričanju, da mora še nekaj narediti.
Cvetlični praznik
Zamisel, da bo na idrijskem gradu Gewerkenegg pripravil veliko floristično razstavo adventnega okrasja, aranž- majev in cvetja, se je sprva zdela prava utopija. Le kdo bo obiskal razstavo cvetli- čarja, za katerega v Idriji in regiji skoraj še slišali niso. S posebno notranjo močjo, ki jo je, kot pravi, dobil po premagani bolezni, je zagrizel v projekt. Na grad so kombiji in tovornjaki vozili cvetje in pripomočke za aranžmaje, sicer opustelo dvorišče je dobivalo čarobno podobo, v galerijo pa je namesto slik in skulptur postavil cvetje. Njegova skrita in tiha bojazen, da bo na odprtje prišla le peščica najboljših prijateljev, se je razblinila. Več kot 300 ljudi je želelo videti ta cvetlični praznik in takrat se je v Ivu nekaj prelomilo. Prej plah in brez samozavesti je opogumljen s pohvalami strokovnjakov začel živeti svoje sanje. Mesec in pol Londona mu je odprl nove poglede na oblikovanje, izjemen odziv na adventno razstavo na gradu v Idriji pa mu je prinesel kopico novih znancev in prijateljev ter tudi naročnikov. »Poti nazaj ni bilo več. Ljudje so samoumevno pričakovali, da jim bom pripravil okrasitve, izbral šopek, aranžiral darila, opremil prostore s cvetjem in dekoracijo.« Na elitni lokaciji v Majnikovi hiši na Mestnem trgu v Idriji je najel poslovni lokal in odprl cvetličarno. Ta pa ni bila le prodajalna cvetja. »Niti enega šopka nisem prodal brez dodatka, ki bi ga obogatil. Včasih je treba zelo malo, da v prej običajnem cvetličnem šopku poudariš barvo, obliko ali s kontrastom daš tej celoti piko na i.« Stari floristični atelje na Mestnem trgu je zamenjal za nov lokal, kjer ima še več prostora za ustvarjanje.
Največji projekt
Potovanja na Nizozemsko, v Nemčijo, Italijo in druge dežele, spoznavanje floristov in njihovega načina dela ter neumorno iskanje novih in novih cvetlic so zadnja leta zapolnjevali Ivov vsakdanjik. Sodelovanje z najboljšimi v tem poklicu ga je bogatilo in mu omogočilo razvoj. »Vendar pa mora to biti v tebi. Včasih se mi res zdi, da je dediščina starega ata Ceneta in tete Cite v meni dobila nov zagon. Iz te starožitne tradicije črpam moč in zamisli za nove projekte.« Posebno se veseli novih izzivov. Pred leti so mu naročili šopek za japonsko princeso. Ta je prišla na obisk čipkarske šole v Idrijo in Ivo Uršič je bil odgovoren za oblikovanje spominskega suhega šopka. »V njem sem združil vse floristično znanje in povezal ročno klekljane čipke, ki so jih izdelali učenci idrijske čipkarske šole po papircu Maje Svetlik, s suhim cvetjem. Bil je res čudovit. V posebni embalaži je s princeso odpotoval na japonski dvor in od tam smo dobili zahvalno pismo ter haiku, ki ga je napisala princesa v spomin na srečanje s čipkami v Idriji.« Največji projekt v njegovem dozdajšnjem poklicnem delu je tik pred njim. Sredi minule puste zime je sanjal o poletnem prepletu cvetja in čipk v Idriji. Zamisel o mednarodnem srečanju floristov je zorela in dobila podporo pri organizatorjih letošnjega Festivala idrijske čipke. Na povabilo Iva Uršiča in dr. Sabine Šegula bo ta konec tedna v Idriji dvajset uveljavljenih floristov iz desetih evropskih držav ustvarjalo cvetlične obleke in cvetlične instalacije. Čipke in cvetje imajo nekaj skupnega. »Za vzgojo cvetlic in za klekljanje čipke je treba veliko ljubezni, znanja, požrtvovalnosti …« Za florista je najsvečanejši trenutek, ko se cvetovi razpro, klekljarici zasijejo oči, ko z bule in papirca odpne čipko. Te čarobne trenutke želi florist Ivo Uršič poudariti in jih pokloniti prijateljem, znancem in vsem, ki spoštujejo in cenijo delo vrtnarjev, floristov, oblikovalcev in klekljaric. Cvetlične obleke bodo tudi glavna zanimivost slovesnega odprtja in bodo do konca festivala na ogled pod arkadami na gradu Gewerkenegg.
