LJUBLJANA – Vrednost slovenskega kmetijstva je od leta 2015 do leta 2016 močno upadla. Direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Branko Ravnik je ob tem izjavil, da bo upad letos morda še večji: »Poleg spomladanske pozebe nas je močno prizadela še poletna suša.«
Ekonomist Ben Moljk s Kmetijskega inštituta Slovenije (KIS) sicer opozarja, da je Slovenija relativno majhno in občutljivo kmetijsko gospodarstvo in da lahko denimo že manjša sprememba vrednosti ene proizvodnje, ki ima velik delež v strukturi kmetijske pridelave, močno vpliva na končno statistično oceno vrednosti slednje. Predvsem se to kaže v živinoreji pri mleku in govejem mesu, v rastlinski pridelavi pa pri pomembnejših žitih, kot sta pšenica in koruza. V posameznih letih so dogaja, da nihanje v beri medu, kar se čebelarjem dogaja iz leta v leto, močno vpliva na končno statistično oceno: »Medu v odličnem letu pridelamo 2000 ton, naslednje leto pa le 500 ton, in ker je relativno drag, saj dosega ceno v povprečju 8 evrov in več za kilogram, je močan faktor v statističnem izračunu.« V nadaljevanju Moljk razloži: »Vpliv pozebe na vrednost kmetijske pridelave zagotovo ne bo zanemarljiv, pri napovedi vpliva suše pa sem previdnejši, saj se je izkazalo, da je bila bolj lokalna, kot so sprva napovedovali.«
Kljub vsemu so vsi sogovorniki tokrat zaskrbljeni zaradi razvoja kmetijstva. Prišli smo namreč do točke, ko se bo treba odločiti, ali bomo, skupaj politiko seveda, poskušali znova doseči višjo raven samooskrbe s hrano pri nekaterih proizvodih, ki naj bi bila ob osamosvojitvi kar 80-odstotna.
Tudi manj zelenjave
Zaskrbljen je med drugim dr. Jože Verbič s Kisa, eden največjih strokovnjakov pri nas za živinorejo, ki nikdar ne pretirava: »Bojim se menjave generacij, ki smo ji priča. Takole čez palec imamo morda 3500 zglednih živinorejskih kmetij, primerljivih s tistimi v razvitih kmetijskih državah. Vse drugo so manjše, kombinirane in pogosto napol hribovske kmetije na območjih z omejenimi dejavniki kmetovanja, kar pomeni, da že v osnovi niso konkurenčne. Za te nimamo najbolj primernih ukrepov.«
Na razpis kmetijskega ministrstva za podporo za sanacijo zaraščanja skoraj ni bilo odziva, saj je, ja, tudi tokrat, menda stvar neskončno zakomplicirana.
Obseg kmetijske proizvodnje se je po začasnih statističnih podatkih v obdobju 2015–2016 zmanjšal za tri odstotke, pri čemer je bil obseg rastlinske pridelave manjši za osem odstotkov, obseg živinoreje pa se je povečal za približno pet odstotkov. A slednji podatek je zavajajoč, zato potrebuje razlago.
Poleg omenjenega povečanja se je prirast živine povečal, pri govedoreji na primer celo za 10 odstotkov, toda sama vrednost je letos narasla le za dobrih sedem odstotkov, kar pomeni, da se je cena živine v resnici znižala za tri odstotke. In to pomeni, da zaradi nižanja cen kmetje v stiski naredijo vse za povečanje obsega, tako poskušajo zmanjšati stroške, a rezultat je na koncu spet manj denarja, če ni nikogar, ki bi povečanje ponudbe bolje unovčil!
Medtem ko je bila proizvodnja žit zadovoljiva, so kmetje leta 2016 pridelali precej manj krompirja in korenovk kot leto prej, zlasti zaradi pozebe za 42 odstotkov manj sadja in petino manj grozdja.
Samooskrba z zelenjavo je komaj 42-odstotna, s sadjem pa zaradi slabih letin še manjša, komaj 32-odstotna, navaja Poročilo o stanju kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva KIS za leto 2016.
Kmetijske površine se zaraščajo
Povprečna starost gospodarja kmetije je trenutno 57 let in se, kljub stimulativni finančni podpori mladim prevzemnikom, ko denimo mladi par dobi za prevzem kmetije tudi 40.000 evrov, zvišuje. Skrb vzbuja to, da se povečuje delež starejših od 65 let in zmanjšuje število mlajših od 25. Če dodamo podatek, da se zaradi opuščanja kmetij trenutno zarašča 24.000 hektarjev kmetijskih površin, je prihodnost slovenskega kmetovanja precej klavrna.
Verbič opozarja, da se pri živinoreji zlasti boji menjave generacij, ko mladi ne bodo prevzeli manjših kmetij na območjih z omejenimi dejavniki kmetovanja. Hribovska živinoreja mora biti stimulirana drugače. Celo ukrep podpore reji krav dojilj, to pomeni krav, ki se ne molzejo, ampak vzgajajo teleta in se prosto pasejo po omenjenih travnikih in pašnikih, je bil za pričujoče programsko obdobje 2014–2020 izvzet.
Na KGZS opozarjajo, da so majhne kmetije na območjih s posebnimi naravnimi omejitvami tako rekoč edine, ki lahko zagotavljajo obdelanost krajine in ohranjanje živinoreje.
»Zato so prav tam ukrepi kmetijske politike za ohranjanje kmetovanja nujni,« opozarja Ravnik.
Na KGZS predlagajo ohranitev proizvodno vezanih podpor za rejo krav dojilj, posebne podpore za majhne kmetije in ukrepe v sklopu kmetijsko-okoljskega programa, ki bodo prilagojeni načinu kmetovanja na majhnih kmetijah. A kot rečeno smo od avstrijskega vzorca še daleč. Pesimizem pa zlasti vzbuja podatek, da so se izrazito poslabšali ekonomski kazalniki v kmetijstvu, ko se je neto dodana vrednost leta 2016 poslabšala za kar 24 odstotkov.
|
