LJUBLJANA – Čeprav so ljubljanske Žale največje pokopališče v državi, so bile, lahko bi rekli, včeraj premajhne za vse tiste, ki so enega izmed največjih slovenskih igralcev Jerneja Šugmana pospremili na njegovo zadnjo pot. Ta je bila popolnoma prekrita z njihovimi solzami, ki so jih, kot nekakšno skrito sporočilo, občasno spremljale velike dežne kaplje.
Njegovemu delu, življenju, ki je bilo prežeto tudi s človekoljubnostjo, so se poleg ožje družine, njegove mame Maje Šugman, žene Andreje in njunih dveh otrok Jaše ter Sofije, poklonili tudi številni znani in manj znani Slovenci, ki še danes ne morejo verjeti, da glavnega med igralci v osrednjem slovenskem gledališču Drama ni več.
»Ne bo te mogoče pozabiti, dragi Nejc,« je dejal ravnatelj Drame Igor Samobor in dodal, da se je v nedeljo, ko je za vedno odšel, ustavil val. »Veliko nas je bilo na tvojem valu. Nepredstavljivo veliko. Občepeli smo. Ne znamo ga več spraviti v pogon. Ne zmoremo tega. Pa tudi, ko ga bomo nekoč pognali, in morali ga bomo, saj veš, dragi Nejc, ta val nikdar ne bo imel več tako mogočne amplitude. V tvojem gromozanskem telesu je bilo skrito najobčutljivejše možno bistvo: subtilno nežno. Enormno srce, ki mu nikoli ni zmanjkalo časa, ki je znalo razbijati po desetih koncih hkrati,« je še povedal Samobor.
Nekaj ganljivih besed je pokojnemu kolegu namenil tudi njegov prijatelj Jurij Zrnec, ki je ob koncu, ko se je z besedami »adijo, moj Nejko« poslovil od Šugmana, komaj zadrževal solze.
Da je svojim dragim lahko dal vse, pa je v imenu žalujoče družine sporočil Igor E. Bergant. »Zapustil si nam nepredstavljivo doto, ocean izkušenj življenja s teboj. Iz njega se bomo napajali, ko te bomo potrebovali ali se zgolj veselili tvoje bližine, ne kot velikega ustvarjalca, ki se mu danes v tišini globokega žalovanja poklanja svet, ampak kot ljubljenega moža, očija, sina, brata, sorodnika in prijatelja, ki v nas nagovarja najboljše, kot smo in kar lahko postanemo.«
Kako zares pomemben je bil Šugman za slovensko gledališko umetnost in kako zelo cenjen je bil med Slovenci, priča tudi odločitev vlade o državnem pogrebu z vojaškimi častmi. Bil je človek ljudskih src in legenda v slovenskem kulturnem prostoru, so predstavniki vlade zapisali ob odločitvi za tako častitljivo slovo slavnemu igralcu.
Izdalo ga je srce
Šugmana je v nedeljo izdalo srce. Ura je bila nekaj minut čez enajsto dopoldne, ko je s tremi prijatelji prismučal do izteka smučišča na Zelenici, se nenadoma zgrudil in obležal. »Prismučal je do konca proge in tam kolapsiral. Takoj sva stekla do njega, najine žene in otroke sva poslala naprej. Bila je kar panika. Najprej ga sploh nisva spoznala, ni bilo časa. Potem ko je takoj prišla zdravniška ekipa in ga odpeljala z reševalnim vozilom, je vse skupaj prišlo za nama. Kar stisne te pri srcu, ko zvečer gledaš poročila in izveš, da je bil še tako mlad in imel otroke,« je pretreseno razlagal tržiški reševalec. Oživljala sta ga 10 minut, vse do prihoda dežurne ekipe Nujne medicinske pomoči (NMP), a žal neuspešno. Tudi medicinska ekipa z dr. Iztokom Tomazinom na čelu je naredila vse, da bi mu rešila življenje, vendar zaman.
Njegove vloge Maksa v Kralju na Betajnovi, Komarja v Hlapcih, Astrova v Stričku Vanji, kralja Leara in Hamleta so nepozabne. V spominu bo za vedno ostal tudi gledalcem slovenskih televizij, in sicer v vlogi receptorja Vesa iz Teatra Paradižnik in Naše male klinike.
Njegova igralska moč je segla tudi onkraj naših meja. Bosanski filmski režiser Dino Mustafić je ob njegovi smrti zapisal, da je odšel eden najboljših igralcev, čigar vsaka vloga je bila radost za občinstvo. Velikega ljubitelja igre pod košema so imeli radi tudi košarkarji. »Hvala za vse lepe trenutke, ki si jih pričaral!« je užaloščen sporočil Goran Dragić.
Usoda je hotela, da so Jerneja pokopali osem dni pred njegovim 49. rojstnim dnem in natanko en dan pred deveto obletnico smrti njegovega očeta Zlatka Šugmana, tudi izjemnega in izjemno priljubljenega igralca.
