VIČANCI – »Vsi, prav vsi vemo, da so bili tukaj spodaj rudniki. Ne samo v Vičancih, tudi v Podgorcih in Sodincih sta bila. Zdaj pa se nekdo spreneveda, da za udiranje zemlje niso krivi rovi, speljani zaradi rudnika,« se huduje Slavko Plohl. Domačin v vasi Vičanci, le slabih deset kilometrov od Ormoža, živi v eni izmed četverice hiš, ki jim že slaba štiri leta grozi, da jih bo pogoltnila zemlja. Ta se je v Vičancih začela posedati pred štirimi leti, a doslej se zadeve niso premaknile z mrtve točke, četudi je zemlja s seboj potegnila marsikateri vinski trs, vse bolj pa se udiranje približuje hišam.
Nenavadni zvoki
»Starejši se še spominjajo delovanja rudnika, jaz pa se ga spominjam iz mladosti, ko smo se v opuščenih rovih skrivali. A dlje kot deset metrov v notranjost si nismo upali, saj so ven prihajali nenavadni zvoki,« se delovanja rudnika, v katerem so kopali rjavi premog, spominja Slavko Plohl. Njegova mama Anica pa je pristavila: »Podobnemu udiranju zemlje smo bili priča že pred več kot 40 leti. Takrat se je ugreznilo na drugi strani hriba, kotanja, ki je nastala, pa je vidna še danes. Pridite pogledat.« Ženska nas je popeljala prek njive do kraja, ki je danes posajen z bučami, a je že brez geološkega predznanja s prostim očesom razvidno, da se je tu zgodilo nekaj nevsakdanjega.
Luknja vse večja
Leta 2013 je čez noč izginilo nekaj deset kubikov zemlje ob vhodu v rov v Vičancih. Domačini temu niso posvečali pretirane pozornosti, vse dokler ni poniknilo desettisoče kubikov zemlje. »Kam so izginili? Če drži teorija, da sta bila na tem kraju obračališče in shramba za nakopano rudo, potem se je napolnil ta prostor. Kako se bo zgodba nadaljevala, pa ne ve nihče. Trditve, da se je ugrezanje zemlje umirilo ali oddaljilo od hiše, so čista laž. Če pogledate zemljo, lahko vidite, da so na nekaterih delih sveži zdrsi zemlje in da se zadeva še ni umirila,« nam je vsa iz sebe začela razlagati Jasna Vlašič. Ta s hčerko živi v hiši, ki je najmanj oddaljena od vse večje zemeljske luknje. Sicer so domačini vedeli za rudniške rove in jaške pod svojimi hišami, a si nihče niti predstavljati ni znal, kaj bi se lahko zgodilo. Tako je Jasna Vlašič v začetku tega stoletja začela gradnjo: »Če vam povem po resnici, bom kredit, ki sem ga morala najeti za hišo, odplačevala še dvanajst let. Zdaj bi morala narediti še fasado in primerno ograjo, a me je, iskreno, strah. Nihče ne ve, kakšna bo usoda tega plazu in kje se bo ustavil. Sicer mi je župan ponudil nadomestno hišo, a je stara in polna vlage. Svoje novogradnje zagotovo ne bom zamenjala za tisto hišo. V stanovanje pa tudi ne morem, saj si 300 evrov najemnine ne morem privoščiti.« S še nekoliko bolj solznimi očmi pa na položaj gleda Slavko Plohl.
Na vrhu hriba v Vičancih, nedaleč od znamenitega vodohrama, ima novogradnjo: »Ne nazadnje sem zanjo dobil gradbeno dovoljenje. Saj veste, da ne bi gradil na tem kraju, če bi vedel, kaj se lahko primeri.« Da je prebivalce Vičancev strah, jim je razbrati iz oči. Nemočno zrejo v luknjo, ki jo je nedaleč od njihovih hiš naredila mati narava. A ugrezanje zemlje je nastalo zaradi zapuščenih rudnikov. Iz arhivskega gradiva na Ptuju je namreč razbrati, da je rudnik v Vičancih vrata zaprl leta 1958, potem ko so podjetje likvidirali. Povod za likvidacijo je bila smrt direktorja rudnika, ki se je z enim od rudarjev zadušil v rovih. Ljudje znajo povedati, da ju je presenetila eksplozija plina. »Kje potekajo rovi nekdanjega rudnika, bi bilo mogoče razbrati iz načrtov. A me je župan Alojz Sok zadnjič obvestil, da so iz dokumentacije izginili štirje listi o rudniku v Vičancih,« je vsa ogorčena in razočarana sklenila Jasna Vlašič.
Država obljublja Župan občine Ormož Alojz Sok si je tudi sam v spremstvu raznoraznih strokovnjakov že večkrat ogledal ogro- ženi hrib, pa se doslej ni veliko spremenilo. A na obzorju naj bi bila rešitev. Občina je začela projektno nalogo, ki jo pomaga sestavljati ministrstvo za okolje in prostor. »Zatem imamo obljubljeno, da bo pri projektu sanacije priskočila na pomoč tudi država,« nam je dejal Alojz Sok. |
