PREVALJE – Hribovje Strojna nad Ravnami na Koroškem, ki se razprostira od Suhega vrha nad Prevaljami do avstrijske meje, se dviga nad tisoč metrov nadmorske višine, po njem pa je razmetanih nekaj naselij ter posameznih kmetij. Na planini, kjer so ljudje od nekdaj vajeni trdega življenja, nekaj domačinov še vztraja pri obdelovanju zemlje in paši živine, čeprav njihovo vsakdanje delo poteka na strmih pobočjih, kjer je ogromno dela mogoče opraviti le ročno.
Strojna (najvišja točka istoimenskega naselja je 1050 metrov nad morjem) pa postaja vse bolj priljubljen cilj izletnikov in pohodnikov, kajti zlasti v vročih in soparnih poletnih dnevih se je tod mogoče nadihati svežega planinskega zraka, poleg tega pa slovi kot enkratno razgledišče na dolino in okoliško gorovje.
Obiskali smo samotno kmetijo, ki nosi ime Pri Janežu. Stara je skoraj tristo let in stoji na višini tisoč metrov ter je eden najpomembnejših spomenikov ljudskega stavbarstva na Koroškem in celo v slovenskem merilu.
Peš v Ravne
Na domačiji Pri Janežu dobi človek vtis, kot da se je znašel v zaselku, saj je tu več poslopij: hiša z zidanim kletnim delom v obliki črke L, skedenj, kašča, hlev ter več drugih gospodarskih poslopij. Iz hiše stopi gospodar Anton Sekalo in nas povabi na ogled. Ko ga pohvalimo, da s sestro lepo skrbita za kmetijo, pa pravi: »Saj kar gre, treba je delati.« Pa vendar, glede na to, da gre za zaščiteno kulturno dediščino, obnavljanje in vzdrževanje pa nista poceni, ali dobi kaj pomoči, ga vprašamo. »Malenkost so pomagali, veliko pa ne,« se zasmeji. »Kulturniki imajo veselje gledati, ko se kaj začne rušiti, pridejo. Spremeniti ne smeš nič po svoje, saj je vendar kulturna dediščina.«
Ko Anton Sekalo pove, da je star nekaj čez osemdeset let, ga pobaramo, kdo bo to dediščino obnavljal za njim. Malce pomolči, se nabrito nasmehne in reče: »Ne vem, najbrž kulturniki!«
Nato nas popelje po prostorih in mimogrede pove, da še vedno redijo petnajst glav živine. Za zdaj še gre, pravi, tu je tako, da moraš kar največ postoriti sam. »Saj ste videli, koliko različnega orodja imam. Ja, naš rod je na kmetiji več kot sto let. Včasih je bilo bolj živahno, nas je bilo deset otrok in starši, teta … Takrat smo na Ravne hodili peš, 12 kilometrov je do tam. Ampak smo šli kar počez po hribu navzdol, uro, uro in pol. Nazaj je bilo precej težje.«
Pokaže črno kuhinjo, ki pa je že dolgo ne uporabljajo. Včasih so še dajali salame v dim za nekaj dni, zdaj ne kurijo več. Ohranjena je pa tako, kot bi še včeraj gorelo na ognjišču.
V hiši si ogledamo veliko sobo, stropove še vedno nosijo prvotni tramovi. Na glavnem na sredini je vrezan originalni vzorec, ob strani pa letnica 1731.
Zadnji bukovnik
V vasi Strojna, nedaleč od kmetije Janež, ima poslednje počivališče ljudski pesnik Blaž Mavrel (1896–1977). Rodil se je v Gradiščah pri Libeličah v kmečki družini s trinajstimi otroki, pozneje se je priselil na Strojno. Bil je skromen človek, veljal je za krajevnega Krjavlja. A Blaž Mavrel ni bil neuki samotar. Znan je kot koroški bukovnik, kar je izraz za nešolanega literarno delujočega človeka. Z nahrbtnikom je hodil v knjižnico na Ravnah in se vračal na Strojno, kjer je neumorno prebiral predvsem slovenske pesnike in pisatelje, a tudi svetovni klasiki so mu bili ljubi, čeprav je le dve leti hodil v šolo. Živel je skromno, zanj je bilo pomembno, da je ves čas v stiku z literaturo. To ga je napeljalo, da je začel pesniti in tudi prevajati iz nemškega jezika. Navdih za svoje delo je našel v preprostem življenju ljudi na Strojni. Za Blaža Mavrela pravijo, da je bil zadnji koroški bukovnik, ljudski ustvarjalec.
Šunka in mošt za sv. Urha V veliki sobi v hiši je Anton Sekalo v prejšnjih letih na dan sv. Urha, zavetnika cerkve v vasi Strojna, po običaju pogostil domačine in znance s pečenko, ki jo je sam pripravljal. Postregel je tudi pijačo, kajti mošt je vedno pri hiši. Trajalo je, dokler se ni vpletla davkarija oziroma birokracija. Sekalo noče težav, zato je običaj opustil. Škoda. |
