SINJA GORICA – Pogorišče podjetja Kemis v Sinji Gorici je 40 ur od izbruha industrijskega požara, s katerim je boj bilo 385 sodelujočih, kazalo kaj klavrno podobo: kriminalisti v zelenih kombinezonih so še vedno izvajali podroben ogled, na drugi strani pa so potok Tojnica čistili delavci ptujskega podjetja Drava. Dasiravno je bila na osmih mestih pregrada, na njih pa filtri, od koder so umazanijo čistili iz potoka, je bilo vseskozi ob brežini videti črni rob, ki je kazal, do kod je segal izliv iz gorečega podjetja. Vonj v zraku ni bil več po zažganem, ampak je spominjal na mazut.
Takoj na drugi strani potoka stoji hiša Bogdana Jesenovca, za škarpo ob njunem bregu pa je ždel popolnoma črn racman, ki je bil sprva negiben. Gospodar pove, da gre za raco mlakarico, tod okoli sta bili dve gnezdi z desetimi in štirimi malimi račkami: »Če so bile notri … nutrija je včeraj ven prilezla,« doda Jesenovec. Pravi, da so se vedno bali kakšne nesreče, a da je vendarle niso pričakovali. Njegova žena Vera pa ugotovi: »To pa je zdaj tista Smodetova Mrtva reka.«
Tojnica znova mrtva
Bogdan pojasni, da je ta vodotok že enkrat bil mrtev na račun intenzivne proizvodnje v ščetinarni: »Zdaj je obdobje petih do desetih let, da se je narava sama toliko sčistila in si opomogla, da so tam zaživele ribe. Vodo smo imeli za zalivati in za živino.« Pokaže na sosedovega konja prek potoka, »konj je natančen, ampak je pil to vodo. Zdaj pa …« Pogled na črno površino Tojnice ne potrebuje nadaljevanja misli. Zgolj pojasnilo: »Včeraj so že posesali to svinjarijo, to olje ven, ampak tisto rjavo vodotopno – kar se je uleglo na dno in po rastlinju – pa ne vem. Mogoče spet čez deset, petnajst let.«
Ob tovarni je skupaj s čistilci hodil tudi direktor Kemisa Emil Nanut, ki je novinarjem še vedno opisoval gasilne akcije; ko ga je kolegica z nacionalne televizije pobarala, da imajo samo vrhniški gasilci uničenih 10 kompletov opreme (zaradi stopljenih materialov, maziv in topil, ki so jih gasili), jim je gladko obljubil pomoč. Ko pa smo omenili sanacijo Tojnice, je bil odgovor tak: »Sem za to, da se vzamejo vzorci mulja, pa da se preveri. Ampak tu je še ena zadeva, ki je problematična, pa ne vem, ali ribiči vedo ali hočejo slišati: tu je bila 30 let deponija z bistveno hujšimi odpadki kot mi ali vsaj enako hudimi, kromom in podobno.«
Nanut se je tako odzval na opozorila ribiške družine (RD) Vrhnika, ki je opravila pregled Tojnice: v torek so slednji trdili, da je na 1,5-kilometrskem odseku od Kemisa do Ljubljanice pomrlo vse. Andrej Lupinc, član RD Vrhnika, pojasnjuje, da gre za dolg potok, ki se na začetku imenuje Razorski potok, nato se preimenuje v Lahovko, na koncu je Tojnica, ki se izlije v Ljubljanico: »Tojnica je zamuljena, notri pa živijo zaščitene vrste, kot so činklje, nežice in potočni piškurji. Tojnica je sicer pod jurisdikcijo Nature 2000,« še doda Lupinc, ki ne ovinkari: »Strupene odplake so šle v Ljubljanico. To se je videlo na površini in to smo tudi fotografirali in dokumentirali.«
Norčevanje iz ljudi
Bogdan Jesenovec pojasni, od kod vedno znova črnina: »Oljni madeži se zadržujejo v vejevju. Ko raven vode malo pade, se odlepi flika olja in jo nese naprej.« Žena Vera pokaže od saj črno roko: »Opozarjajo na saje. Na prvi pogled se ne vidi kaj dosti, ko pobrišeš, pa se nabere. Kaj je zdaj na solati? Imeli smo od zunaj, nekaj je sicer pokrito, kako pa naj vidim saje?« Z Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) so že v torek opozorili, da ljudem priporočajo, da s sajami in drugače onesnažene vrtnine in kmetijske pridelke, ki bi glede na razvoj že bili primerni za uporabo, raje zavržejo. Pričakujejo namreč, da so saje mastne, in zato učinkovito pranje ni možno. Tako se zdi, da je včeraj še največ sreče imel racman iz začetka zgodbe, ki so ga – skupaj s še drugo raco – rešili vrhniški gasilci, ljubitelji živali pa odpeljali k veterinarju.
| Kaj pa škofjeloška Trata, kranjsko Stražišče ... Po velikem požaru v Kemisu so si v tistih slovenskih soseskah, kamor so umeščena podjetja, ki se ukvarjajo z nevarnimi odpadki, začeli zastavljati številna vprašanja, na katera jasnih odgovorov še nikdar niso dobili. Tako so v škofjeloški Krajevni skupnosti Trata ta teden javno pozvali podjetje Ekologija, naj predstavi protipožarne načrte in zaščito. Podjetje Ekologija se je lani na naših straneh znašlo zato, ker so domačini ostro protestirali proti napravi, ki bi vsak dan lahko predelala 22 ton nevarnih odpadkov. Podobna vprašanja si lahko zastavijo tudi v kranjskem predelu Stražišče, kjer deluje Ekorel – ta je pred tremi leti napovedal, da le lučaj od prvih hiš načrtuje gradnjo naprave, s katero bi lahko obdelali kar 292,2 tone nevarnih odpadkov na dan. Š. A. |
Lupinc je stanje Tojnice opisal takole: »Ves potok je prepojen z neko snovjo kot mazut, ponekod je 25-centimetrska plast. Ni uničena samo površina, ampak gre v muljno dno, in bo treba sanirati.« Številni podatki so neznanka; predvsem tisti, ki govorijo o snoveh, ki so odtekle po Tojnici navzdol. »Nihče ni povedal, za kak volumen gre pri zadrževalnikih, kako polni so bili, kaj vse je bilo notri,« nadaljuje Lupinc.
Na Agencijo RS za okolje, Direkcijo za vode, vrhniško občino in civilno zaščito smo včeraj poslali ista vprašanja: kakšni so rezultati meritev vode in zraka, pa o vplivu posledic na poljščine in prošnjo za oceno posledic onesnaženja. Odgovorov nam do zaključka redakcije niso poslali niti z enega naslova.
Jesenovca spomnimo na torkovo izjavo, da posledice niso tako hude, kot so mislili … »Ah, še hujše je,« izstreli možakar. »Zrak je bil onesnažen, vrednosti živega srebra so bile visoke. Radi bi zatajili.« Pravi, da bodo na koncu morda dosegli kakšne višje standarde, »oni pa bodo rekli, da so že tako bili po najvišjih standardih«. Še bolj piker je bil Lupinc: »To skladišče in njegova lokacija sta kazalnika odnosa do tamkajšnjih prebivalcev: postavljanje takih objektov na rob krajinskega parka je norčevanje iz ljudi.« Vrhničani so za soboto že napovedali protest proti Kemisu, zahtevajo umik nevarnih dejavnosti iz občine.
