FOTO: Nadškofov blagoslov za frizerski salon

LJUBLJANA – Mama Ana Perčič iz Stanežič je, ko je čez Gunclje šla k frizerki v bližnji Šentvid, s seboj vzela tudi petletno hčerko Jožico. Salon jo je v hipu prevzel, da je na glas povedala: »Jaz bom tudi frizerka!« Na to pa šefica: »Ja, potem boš pri meni na praksi!« Jožica odločitve o poklicu pozneje ni spremenila. V frizerski šoli je profesor priporočil: »Oddelajte prakso, če le imate kje.« Jožica se je spomnila obljube mamine frizerke, stopila je k njej in: »Držala je besedo.« Delovnega mesta pa po polletni praksi za Jožico ni imela, zato se je ta zglasila pri frizerki v Guncljah: »Sprejela me je, po tednu ali dveh že tudi redno zaposlila.« Po petih letih si je mlada frizerka zaželela h kakemu bolj znanemu frizerju, mikalo jo je k Primožu Keršiču v Stari Šiški: »Šla sem k njemu kot stranka. »Da bi ga preskusila, ali je res tako zelo dober, kot ga hvali ljudski glas.« Kot da bi vedel, na kakšni preskušnji je, je Primožu roka šla čisto po svoje, se spomni Jožica: »Zarezal me je v uho!« Mojstru škarij je bilo silno nerodno, opravičeval se je, da se mu še nikoli prej ni zgodilo. K njemu se je vrnila čez poldrugi mesec. Spomnil se je je, pa nagovoril: »S čim se pa ti ukvarjaš?« Jožica: »Frizerka sem.« Tedaj mu je šele zadrhtela roka. Še nekajkrat je sedla na njegov stol, dokler je ni presenetil s povabilom: »Pridi k meni delat!« Ona presenečena: »Saj ne veš, če sem prava.« On: »Si. Pozanimal sem se, vse vem o tebi.« In je prišla k Primožu Ker šiču, pove Jožica: »Leto in pol sem bila zaposlena pri njem. Potem mi je stol oddal v najem. Tako sem začela obrtništvo in mu plačevala najemnino.«

Pravljična resničnost
Že iz Guncelj Jožica, ki se zdaj piše Telič, pozna frizerko Lucijo: »H Keršiču je prišla kot zadnja med nami, že tam sem jo po letu in pol zaposlila pri sebi. Ko sem šla na porodniško, je delala na mojem stolu, potem je Lucija šla na porodniško in sem jaz delala.« Pozneje sta se skupaj preselili v Šentvid na Selanov trg 3, kjer je Jožica najela salon. A je hrepenela po svojem: »Ozirala sem se po šentviških lokacijah, pa mi ni bilo nič usojenega.« Nekoč je rekla prijateljici: »Veš kaj, tak občutek imam, da me bo lepega dne nekdo potrepljal po ramenu in rekel: 'Joži, tamle je nekaj zate!'« Tri dni pozneje, ko je parkirala pred Selanovim trgom 5, pa kot bi ji prišepnil skrivni glas: »Joži, pojdi pogledat, kaj piše na tistih vratih.« Šla je in prebrala: »Prodamo.« Pozanimala se je za ceno in po ogledu vedela: »To je to! Prostor je dovolj velik, da ga lahko ločim na del, kjer se dela z vodo, in na del, kjer se frizira. Vse pa v okolju, kjer me stranke že poznajo.« Manjkal ji je le še denar: »Šla sem od banke do banke. Ravno sem uslužbenki v eni izmed njih začela razlagati, kako močno si želim ta nakup, že me je ustavila, rekoč 'Vem!' Na moje začudenje je razložila, da me je malo poguglala in prebrala časopisni članek, v katerem sem govorila prav o želji po salonu. In ja, posojilo so mi odobrili.« Teličeva povzame: »Srčna želja, za katero sem živela in zanjo delala, se mi je uresničila.« In ne le ta osrednja, tudi iz nje izhajajoče so se izpolnile kot v pravljici, na primer: »Odkar friziramo čelistko Tanjo Babnik, sem si živo želela, če mi kdaj uspe odpreti salon, da bi ona igrala na odprtju.« Pa je čelistka, ko je izvedela za Jožičin novi salon, sama ponudila: »Joži, ko bo dan D, bi ti jaz in moja dva otroka z veseljem zaigrali!« Tudi želja, da bi ji novi salon blagoslovil nadškof Alojz Uran, ki je mimogrede rečeno, tudi njena stranka, se ji je, čeprav je sprva kazalo na terminske težave, gladko izpolnila: »Življenje me je privedlo do spoznanja: če pustimo, da se tisto, kar si srčno želimo, odvije, se potem res zgodi. Za kar si lahko hvaležen le nekomu, ki je nad nami.« Odprtje je bilo zelo čustveno. Ko so Jožico med nagovorom nekajkrat obšla močna čustva, je malone ves salon hlipal z njo. Nekdo ji je potem smeje se dejal: »No, pa hvala, da si me spravila do solz!« Salon premore tudi dve posebnosti: v talno ploščico vgrajeni novčič za pol britanskega funta in veliko ogledalo, ki ga je italijanski arhitekt Paolo postavil tako, da služi dvema delovnima mestoma hkrati. Malone vsaka stranka ob ogledalu reče: »Takega bi rada imela doma!«