SODRAŽICA – V naselju Lipovšica pod romarsko cerkvijo Marije vnebovzete pri Novi Štifti je podeželski mir načelo nenehno lomastenje medvedjih družin. Po sadovnjakih, vrtovih, njivah s posevkih in že dvoriščih tavajo hudo lačne matere kosmatinke s po dvema ali tremi mladiči. Svojo pot tudi pod lučmi ob cesti nadaljujejo proti Zamostcu, Sodražici, Žimaricah, Blokah in se spet vrnejo:
Nekoč so lovci na mrhoviščih medvedom nastavljali hrano in je bil mir, odkar pa slovenskim politikom vlada bruseljska administracija z razvpito Naturo 2000, se v deželi suhe robe sestradane zveri vse pogosteje hranijo z drobnico. »Podpiševa, da je tako,« sta v en glas, ko sta primerjali obdobje z mrhovišči in čas brez njih, brez oklevanj ugotavljali sosedi Olga Lušin in Dragica Arko iz Lipovšice. Kar danes počne medved, vzbuja skrb, seje strah in jemlje pogum, je poudarila Olga in pokazala na raztrgano žično ograjo proti večjemu travniku blizu hiše.
Prelepo darilo
»Sinoči sem šla do koze in treh kozličev, igrivo so cingljali in beketali. Danes zjutraj okoli osme pa... Z razdalje poskušam večkrat priklicati mamo kozo: 'Megiiii, megiiii'. Nobenega odziva ni bilo. Uh, to bo nekaj narobe, me je prešinilo, ko sem videla prazen pašnik in raztrgano žično ograjo z električnim pastirjem. Brž sem naročila hčerki, naj obvesti policijo in lovce,« je razložila Olga. Še pred ribniškimi možmi postave in domačo zeleno bratovščino je od doma, iz Žimaric, pridrvel vnuk Florijan.
Mladenič ni skrival solz, saj mu je kozo s kozlički babica marca podarila za 16. rojstni dan. Tega si je najbolj želel, saj so imeli doma pred tem prav tako štiri koze, a so jih oddali.
»Sredi travnika sem videl manjšo, kmalu pa še eno večjo krvavo sled, nato oglodano stegensko kost in več manjših razmetanih kosti. Čeprav blizu pohajkuje volčji trop, po sledeh sodeč, ni dvoma, da se je s kozami mastil medved,« je bil prepričan Florijan.
Božji križ, reši me, mi je šlo skozi glavo. Če bi me napadel, bi se ulegla, kot da sem mrtva.
Našel je napihnjenega kozlička, ki mu je zver stolkla glavo in pregriznila vrat. Tega so lovci pustili sredi pašnika kot vabo za medvedjo družino, ki se še ni prikazala. Florijan je prečesal travnik, nato zavil v gozdiček, ki je bil prav tako v žični ograji. Poldrugo uro se je tam smukal, tudi policija je pomagala, a za kozo Megi nobenih sledi.
Ko je še enkrat naredil krog, ga je pritegnila postrgana zemlja okoli večje smreke. Zver je po tem, ko je pojedla dva kozlička, tretjega pa ubila, pokončala še kozo. Sita jo je odvlekla šest metrov za žično ograjo, pod smreko, in jo zakopala.
Z mrcino iz oči v oči
»Dopust pa takšen,« je zavzdihnila Florjanova babica Olga in razkrila, da ji je Florijanova družina dala kozličke v varstvo med njihovim dopustom, saj doma niso imeli skrbnika, za nameček pa po Žimaricah hlača medved, ki jim je pred dnevi razbil štiri panje v čebelnjaku.
Soseda Dragica Arko je povedala, da je okoli pol pete zjutraj po dvorišču medved strgal s kremplji. »Ko sem se vrnila s stranišča in usedla za mizo ter listala časopis, je odmevalo ropotanje. Skozi okno sem ne preveč glasno večkrat vpila: 'Boš šel'! Prižgala sem luč, ni ga bilo več videti. V kopalnici pa sem lahko slišala meketanje koz. Če bi vedela, bi ti, Olga, takoj telefonirala,« je poskušala potolažiti Olgo.
»Če bi mi, bi sedla v traktor, prižgala rotacijske luči, zavijala s sireno in ga pregnala,« je sosedi odgovorila Florijanova babica Olga, ki je z medvedom že stala iz oči v oči.
»Dve leti je od tega, ko sem šla pogledat gozd nad hišo. Na razdalji desetih metrov je vame zrl medved. Lasje so se mi postavili pokonci. Božji križ, reši me, mi je šlo skozi glavo. Nato sem potihoma rekla: 'Jaz ti nočem nič, ti pojdi svojo pot, jaz pa svojo'. In sva šla vsak svojo, jaz sem se znova zahvalila novoštiftarski Mariji. V meni je bil neki pogum, ne toliko strahu. Če bi me napadel, bi se ulegla, kot da sem mrtva,« nam je še zaupala Olga.