RADEČE – Na pomolu pri turistično-rekreativnem centru Savus v Radečah so tik pred božičem že četrto leto zapored na zorenje v reko Savo potopili 300 steklenic letos pridelane penine valvasor savur priznanega enologa Zdravka Mastnaka iz Sevnice. Najprej je penina zorela v njegovi kleti, še nekaj mesecev bo v Savi. Ves ta čas se bodo okoli steklenic ovijale alge, oprijel pa se jih bo tudi mulj. Ker bo penina zorela na stalni temperaturi, okoli 12 do 14 stopinj, bo imela poseben, žlahten okus. Potop je letos prvič, poleg drugih gostov, spremljal tudi veleposlanik Ruske federacije v Sloveniji Doku Zavgajev, ki ga je v Radeče povabil prijatelj, naš poslanec Matjaž Han, ki je bil pred štirimi leti tudi pobudnik za tovrstni dogodek. Zavgajev, ki je pri nas veleposlanik že sedem let, je v Radečah poudaril, da gre za izjemno lep dogodek, ki ni le kulturen, temveč tudi humanitaren. Posebno je omenil tudi, da sta Rusija in Slovenija prijateljski državi, ki ju vežejo globoke slovanske korenine in številna prijateljstva na mnogo področjih. »Odnosi med našima narodoma so zelo dobri in prepričan sem, da bodo takšni tudi ostali,« je dejal ruski veleposlanik, ki je tudi prepričan, da bo tradicija v Radečah živela še naprej.
Letošnji potop je imel prvič dobrodelno noto, vinar Zdravko Mastnak, sicer direktor istoimenske kleti, je družini Povše iz Žebnika nad Radečami simbolično izročil ček za tisoč evrov. Sredstva za družino se zbirajo tudi prek Krambergerjevega sklada Slovenskih novic. »Za nami je zelo turbulentno leto, tako glede letine kot poslovanja. Za penine je bilo leto dobro, saj nismo potrebovali veliko sladkorja, mlada vina pa lepo dišijo in imajo dobre kisline,« je strnil Mastnak, ki je gostom ponudil v pokušino lansko penino. »Z vsakim potopom prinašamo novo sporočilo. Letos želimo povezati vodo in ljubezen, vse od naše reke Save do Donave in Črnega morja ter naše bratske narode,« je dejal Mastnak. Slavnostno dogajanje v Radečah so popestrile pevka Nuška Drašček in radeške mažoretke, nosilke naslova aktualnih evropskih prvakinj v svoji športno-kulturni dejavnosti. Novih 300 steklenic so v Savo potopili s pomočjo dvigala, gostje pa so nato nazdravili s penino, ki je v Savi zorela v iztekajočem se letu.
Strela zažgala hlev
Kako čas beži in kaj vse se v nekaj letih komu lahko zgodi, smo se prepričali na obisku pri Povšetovih. V Žebniku so doma, kamor se cesta iz Radeč tik pred Muflonom začne strmo vzpenjati v hrib. Po le dobrih dveh kilometrih se ustavimo na več kot 400 metrih nadmorske višine. Povšetova domačija ima že status hribovske kmetije. Zato tudi ni čudno, da so se že pred leti odločili za ovčjerejo. Ovce same popasejo strne bregove, hlev pa je zatočišče pred najhujšim. In kar nekaj hudega so Povšetovi že doživeli. Sredi poletja pred petimi leti jim je strela udarila v hlev, ta je zgorel. Jože Povše si je takrat ravno ustvaril družino. Ko je prišel iz službe in parkiral avto v garažo, je usekalo. »Skozi okno sem videl, kako je strela udarila v špico hleva. Stekel sem ven, a se kaj veliko ni dalo postoriti. Le en motor mi je še uspelo rešiti. Vse drugo je zgorelo. Grušt, orodje, stroji, za tri tone krme,« se spominja. In kot da to ni bilo dovolj, je teden zatem klestila še toča in tudi ta pobrala davek. Jožeta je skrbelo, ali bodo zmogli postaviti nov hlev, ker je že imel en kredit. In to za stanovanje, ki si ga je uredil v prizidku hiše z deset let mlajšo Dorotejo.
V tem stanovanju živijo Povšetovi še danes, le da se je družina od takrat povečala za dva člana. Pred petimi leti so bila pri hiši le tri dekleta. Najstarejša Valerija je zdaj stara dvanajst let, Julija obiskuje prvi razred, Klara pa se je ravno v tistih dneh, ko je Povšetove doletela nesreča, šele rodila. Zdaj pa nas je Klara pričakala pri vhodu in veselo čebljala, prav nič manj zgovorna ni dve leti mlajša sestrica Alja, medtem ko se je najmlajši, 14-mesečni Mitja, crkljal v maminem naročju. Očetu Jožetu se ob pogledu na podmladek kar svetijo oči. Ko vzame v naročje malega Mitjo, pa reče: »Tako, zdaj sva pa midva kralja na Betajnovi.« Ja, otroci so pri Povšetovih, ki jim je po požaru uspelo postaviti nov hlev, očitno zaželeni in tudi srečni. A Jože prizna, da gre z eno plačo včasih res malo bolj na tesno. Bolj v šali kot zares pripomni, da bi bilo dobrodošlo, če kakšen mesec ne bi bilo treba plačati položnic. »Vse bi šlo, če obrok za kredit ne bi znašal 270 evrov. Po tistem, ko smo imeli že tako veliko smolo, sem namreč izgubil še službo pri Stealumu, kjer sem montiral okna in vrata. Takrat sem bil kreditno bolj sposoben. A kaj ko je prišla kriza in ni bilo več dela, zato so nas nekaj dali stran. Potem sem pred tremi leti spet dobil službo v Muflonu,« pove Jože, ki dela v treh izmenah, tudi ponoči. In je edini, ki domov vsak mesec prinese plačo za svojo sedemčlansko družino. »Ko bom odplačal ta kredit, pa upam, da bom lahko vzel še kakšnega manjšega. Rad bi namreč naredil še fasado na hiši. Zdaj, ko so otroci še majhni, bi to še šlo, ko bodo enkrat šli v srednjo šolo in, upam, tudi študirat, bodo tudi stroški vedno večji,« trezno razmišlja Jože.
Dve že v šoli, trije v vrtcu
Najbolj si želi, da bi bili vsi zdravi. Medtem ko je Jože v službi, Doroteja skrbi, da je dom vedno urejen. Z ovcami, trenutno jih redijo dvajset, na srečo ni veliko dela. Na srečo tudi zato, ker so Jožetovi starši zdaj že opešali. Zase še lahko skrbijo, delati pa ne zmorejo več. Doroteja in Jože ju zato tudi z otroki ne obremenjujeta preveč. Vsi trije mlajši obiskujejo vrtec v Radečah, starejši dekleti sta šolarki. Ob našem obisku sta bili obe pri maši, zato nam Jože in Doroteja razložita, da je Julija zelo spretna v risanju, da je umetniška duša. Pa tudi pisati in računati že zna, tako da jo velikokrat pohvali tudi učiteljica. Tudi angleščina jo navdušuje. Obe z Valerijo zelo radi pojeta in plešeta, tako da je včasih ob večerih pri Povšetovih res zelo živahno. Poseben čar pa imajo pri njih prazniki, saj so veseli, da so lahko vsi skupaj. »Smrečico sta Valerija in Julija letos postavili že sami, Klara in Alja sta pomagali pri okrasitvi,« dekleta pohvali Doroteja. In pove, da punce rade pomagajo tudi pri kmečkih opravilih. Če ne doma, pa pri babici v Jelovem pri Radečah, kjer je bila prej doma Doroteja. Najraje luščita koruzo. Letos poleti so bile Alja, Julija in Klara tudi na morju, na Debelem rtiču, kar jim je omogočil Rdeči križ. Dekleta teh počitnic kar ne morejo pozabiti in se dni, preživetih ob naši obali, tudi pozimi rada spominjajo.
Pomagajmo družini s petimi otroki |
