Enajstčlanske družine nočejo imeti za sosedo

GORNJA RADGONA – Praznični december je bil poln pričakovanj in upanja tudi za 11-člansko družino Zrinski-Vogrin, ki se je že večkrat selila po Slovenskih goricah. Zadnjih nekaj let je nastanjena v Holtovi vili v Črešnjevcih pri Gornji Radgoni v manj kot 50 kvadratnih metrov velikem stanovanju na podstrešju. Ker je prostora premalo, se je vodstvo občine Gornja Radgona odločilo, da Zrinski-Vogrinove preseli v hišo, ki je v lasti občine, na Noričkem Vrhu. Prednost lokacije je tudi ta, da je sorazmerno blizu mesta. Po mnenju radgonskega župana Stanislava Rojka bi bilo to pravo praznično darilo eni izmed največjih družin na tem koncu države.

Pa darila ne bo!

Večina prebivalcev Noričkega Vrha se je namreč obrnila proti družini Zrinski-Vogrin, ki jo ob očetu Darku Zrinskem (rojenem leta 1971) in mami Moniki Vogrin (1980.) sestavlja še osem fantov in ena deklica. Domačini z Noričkega Vrha so prepričani, da gre za problematično družino, zlasti otroke, zaradi katerih, razlagajo, v »naši ulici nikoli več ne bi bilo miru in spokoja, kot je to zdaj«. Večina je slišala to in ono, zaradi česar jih nočejo blizu. Raje kot njih bi sprejeli Rome in begunce, pravijo. Nekateri so začeli sčasoma popuščati, drugi vztrajajo, da pod nobenim pogojem »ne moremo sprejeti družine Zrinski-Vogrin v svojo bližino«.

»Kot župan ne morem dovoliti, da bi družina živela v nemogočih razmerah, na manj kot 50 kvadratnih metrih, zato smo nekaj časa iskali rešitev in nismo niti pomislili, da lahko nastopijo takšni problemi. Zadeva tako še ni končana, saj imamo še eno kmečko gospodinjstvo s hišo in hektarjem zemljišča, kamor bi lahko naselili to družino. V vsakem primeru – ko bo prišla peticija s podpisi stanovalcev dela Noričkega Vrha, bomo imeli sestanek in se o vsem dogovorili,« nam je pred dnevi razlagal župan Rojko, ki ga je vse skupaj šokiralo. Podžupan Robert Žinkovič dodaja, da zadeva še ni končana, čeprav Darko Zrinski že ima ključe od hiše in ureja njeno notranjost. Žinkovič še zatrdi, da družine pod nobenim pogojem ne bodo pustili v zdajšnjem nemogočem domovanju. Nanje opozarjajo mnoge ustanove in poznavalci razmer.

Kako hudo je, ko se na pičlih 45 kvadratih občinskega stanovanja v Holtovi vili gnete enajst ljudi, si mnogi ne moremo niti predstavljati. Dokler so bili otroci majhni, je še nekako šlo, da jih je šest ali sedem spalo v eni postelji, z odraščanjem to ne gre več. Zato niti ne preseneča, da je najstarejši, 19-letnik, že zapustil dom. Odselil se je v Apaško dolino, že prej je moral opustiti šolanje na srednji prometni šoli v Mariboru, saj ni imel sredstev, in se je moral zaposliti. Tudi drugi fant, 17-letnik, je redko doma, saj stanuje v Mariboru, kjer obiskuje srednjo šolo. V družini je še en srednješolec, in sicer 15-letnik, ki se vozi v Mursko Soboto. Trije srednji sinovi so osnovnošolci, trije najmlajši so doma.

»Ne vem, kaj bi se zgodilo, če bi pred časom imel denar in bi to hišo kupil, ko je bila na prodaj. Bi nas tudi takrat neupravičeno sovražili? Saj ne trdim, da naši otroci nimajo kakšnih napak, toda – ali niso vsi otroci nekoliko vihravi, razigrani in včasih naredijo kaj narobe? Vsi otroci pogosto kaj ušpičijo, a so še naprej ljubki in prijazni,« premišlja oče Darko, ki v zadnjem času dela vse dneve, da bi domov prinesel čim več evrov, med drugim potrebnih za ureditev novega domovanja. Razkril je, da sta se z županom pogovarjala o tem, da bi v najemni pogodbi pripisali »najem z možnostjo odkupa«. Družina si namreč želi pridobiti posojilo, kar pa zdaj, ko se je zaposlil, naj ne bi bil problem: »Gledamo naprej in želimo z vsemi sosedi, kjer koli pač smo, živeti v sožitju, brez nagajanja in kakršnih koli zapletov.«

Ključe »sporne« hiše so že dobili, pogodba je še v pripravi. V tem času so uredili večji del notranjosti, zgornji del objekta pa morajo tako in tako v celoti opremiti, saj je narejen le na grobo. Vložena sredstva bodo kompenzirali z najemnino. Tudi okolica stavbe je močno zaraščena, saj nekaj časa tam nihče ni živel. »Seveda bomo vse to uredili, samo da se čim prej lahko legalno vselimo in zaživimo kot normalni ljudje,« si želi Darko.

Lažje bi bilo, če bi Noriškovršani novim sosedom ponudili vsaj prijaznost in gostoljubje, če že ne prostovoljne pomoči pri sanaciji objekta in okolice. Z dobro voljo in solidarnostjo se namreč doseže največ.