Med vsemi eksponati in podatki na razstavi poleg tragično poginulih živali najbolj pretrese instalacija plastičnih naplavin iz svetovnih morij ali, povedano drugače, ogromen kup plastičnih odpadkov, stresenih v osrednji prostor galerije, ki s podatkom, da tak kup pride v morje vsakih 20 do 30 sekund, razkrije grozljivo razsežnost problema.
Že v šoli so nas učili, da se plastika razgrajuje tudi več sto let, kar pomeni, da bodo današnji odpadki spremljali še mnogo generacij zanamcev.
Poleg vidnih ogromnih količin so hud problem mikrodelci plastike, veliki do dva milimetra, ki nevidni potujejo skozi morja in njihove organizme, dokler ne končajo kot hrana na krožnikih ljudi.
Plastika na vsakem koraku
Končna postaja: morje? je gostujoča razstava Muzeja za oblikovanje iz Züricha s pomenljivim imenom. Gostovala je že v 17 mestih po vsem svetu, v Ljubljani pa si jo je mogoče ogledati do 23. aprila letos.
Plastika je v našem življenju tako vseprisotna, da o njej v resnici ne razmišljamo. Nakupovalne vrečke, jedilni pribor, otroške igrače, pohištvo in kopica drugih vsakdanjih predmetov, zlasti pa neskončno število najrazličnejših embalaž, se, ko jih po uporabi zavržemo, kopičijo na našem planetu. A kaj se s plastiko zgodi po koncu njene življenjske dobe?
Plastika v muzejih Ljubljanski postavitvi sta kustosa Špela Šubic in Nikola Pongrac dodala spremljevalno razstavo z izborom plastič- nih predmetov iz muzejske zbirke industrijskega oblikovanja, kjer so v ospredju umetni materiali ter njihove lastnosti. Tudi plastični izdelki so del kulturne dediščine in vprašanje je, kako jih kot muzejske predmete ohraniti čim dlje. »Ohranitev teh predmetov spada med večje izzive restavratorstva in konservatorstva, saj gre za razmeroma nove materiale, ki se po sestavi med seboj močno razlikujejo, z dolgoročnim spreminjanjem njihovih lastnosti pa še nimamo dovolj izkušenj. In ker želimo muzejske predmete ohraniti čim dlje, so lahko pri tem v pomoč raziskave in spoznanja s področja kemije, fizike, tehnologije idr., dognana v okviru naravovarstva in ekologije,« pravi Špela Šubic. |
Plastične predmete, ki jih uporabljamo v vsakdanjem življenju, z neverjetno lahkoto in brez zadržkov odvržemo v smeti. »Vsako leto uporabimo 300 milijonov ton novih plastičnih izdelkov, od tega, kar brezbrižno odvržemo, jih več kot 6,4 milijone ton pristane na neurejenih odlagališčih, od koder jih mnogo najde pot v svetovna morja, okoli 80 odstotkov jih tja pride po rekah,« postreže s podatki kustosinja razstave Špela Šubic.
Večina, okoli 70 odstotkov plastike potone, tam pa se s kemičnimi in fizikalnimi procesi razgradijo v manjše delce, mikroplastiko, in ti vstopijo v prehransko verigo, vse do človeka.
Več plastike kot rib
Plastični deli, ki ne potonejo, plavajo po morjih in se združujejo v ogromne plastične otoke ali bolje rečeno spirale, saj plavajo pod površjem. Doslej so jih odkrili pet, in sicer v Atlantskem, Tihem in Indijskem oceanu, največji med njimi je velik kot srednja Evropa, v globino pa meri do 30 metrov.
Na simpoziju o ekologiji in restavriranju Ob bok razstavi so v MAU pripravili simpozij o plastiki kot muzejskem predmetu in plastiki kot odpadku. Na včerajšnjem srečanju so domači in tuji strokovnjaki, med njimi dr. Lučka Kajfež Bogataj z biotehniške fakultete, mag. Martina Lesar Kikelj, predsednica restavratorskega društva, dr. Andrej Kržan s kemijskega instituta, dr. Andreja Ramšak z Nacionalnega inštituta za biologijo, dr. Manca Kovač Viršek in Uroš Robič z inštituta za vode predstavili tako ekološki kot restavratorski vidik predmetov, izdelanih iz plastičnih materialov. |
Posledice plastičnega onesnaženja so nepredstavljive, pogubne in strašljive. Znanstveniki so izračunali, da bo do leta 2050 v morjih več plastike kot rib. Živali, ki pogoltnejo plastične delce, poginejo dobesedno od lakote, saj jim plastična gmota v želodcu daje občutek sitosti. Nemalokrat se zadušijo, mikroplastika, ki pride v prehranjevalno verigo, pa je nevarna tudi za človeka.
Zdi se, da je rešitev utopična, a vsak lahko začne pri sebi.
Vodo iz steklenice, ne iz plastenke
Proizvodnja plastike namreč narašča s potrošništvom in prav potrošnik je tisti, ki lahko veliko stori za zmanjšanje porabe plastike. To so sicer majhni koraki, pa vendar, namesto plastične nakupovalne vrečke uporabimo platneno, namesto plastičnega pribora za piknik lesenega, pijmo vodo iz steklenic namesto iz plastenk …
Cilj je zmanjšati porabo, ponovno uporabiti in reciklirati. Svoj delež mora seveda prispevati politika z zagotavljanjem ukrepov za zmanjševanje proizvodnje in uporabe plastike.
Evropska unija na primer se je zavezala do leta 2025 za 80 odstotkov zmanjšati porabo plastičnih vrečk v primerjavi z letom 2010.
Tudi ta razstava, ki jo toplo priporočamo na ogled, lahko prispeva svoj del k ozaveščenosti potrošnika.