Do hiše ni niti poti, v njej ne vode

REPČE – Trlepova Ančka, doma iz Repč visoko nad Trebnjem, je že pisala Miklavžu. Tudi letos si je menda zaželela podobno kot lani in predlani, pravzaprav si zaželi vsakič enako. V tem življenju hrepeni namreč le še po dvojem: »Da bi mi občina končno uredila vodovod in dovozno pot!«

Čeprav smo že globoko v 21. stoletju, je Ančka – v osrčju ene najvzornejših občin – še vedno brez pitne vode. Tudi na trebanjski občini se bodo bržkone strinjali, da je to povsem nečloveško. Čeprav naokoli mrgoli sposobnih in iznajdljivih, se do danes še ni našel junak, ki bi razrešil enačbo, zaradi katere bi se njeno domovanje končno znebilo klavrnega slovesa v bistvu edine hiše v trebanjski občini, do katere vas ne pripelje prav nobena pot, nobena! Njena več kot sto let stara hišica je že ves ta čas – odrezana od sveta. Prepričani smo, da si drobna gospa v jeseni svojega življenja pot zasluži. Šele tedaj se bo lahko iz drugorazredne državljanke prelevila v enakovredno.

Gora peska, a ne za Ančko

In če ne bi zadnjič v Repčah fantje s trebanjske komunale nasuli za 20 kubikov peska nedaleč stran pri pasjem vežbališču, bržkone ne bi slišali za Ančkine težave. Tako pa je to nasutje pošteno razočaralo domačina Toneta Brezovarja, ki preprosto ni mogel biti več tiho. »Občina je bila, če se ne motim, že trikrat ali štirikrat pred tem, da se Ančki že enkrat uredi, pa se je vedno kje zataknilo. Ureditev poti do njene hiše ne bi bila za občino noben strošek,« je dejal in imel v mislih tisto goro peska, ki bi zadoščala, da ne bi bilo treba Ančki pri njenih skorajšnjih 69 letih po strmem in domala neprehodnem bregu do najbližje javne poti. Pa saj mora biti prava planinka, smo premišljevali, ko smo se od njenih najbližjih sosedov, Kmet se pišejo, vzpenjali strmo navkreber do njene koče. Ker je bilo po dežju še vse razmočeno, je bil sleherni korak še kako blaten in spolzek. Nič kolikokrat je že padla, smo pozneje izvedeli. Tudi za vse svete, ko je šla peš do trebanjskega pokopališča, to je pol ure hoda navzdol, nazaj po 15-odstotni naklonini pa gotovo še enkrat toliko, se je nekajkrat komajda zadržala na obeh nogah.

Sokrajan Brezovar se je medtem spominjal, kako je oni dan infarkt do smrti zadel njenega moža in so morali napeti prav vse moči, da so njegovo truplo po tem bregu potem prenesli in spravili do pogrebca.

Kot pred stotimi leti

Na gozdni jasi smo slednjič le dospeli do njene hiške. Polovica slednje je še vedno iz lesa. Prvi občutek je bil, kot da smo vstopili v časovni stroj, ta pa nas je izvrgel daleč nazaj v čas silovite revščine, denimo, pred prvo svetovno vojno.

Hiša je bila odprta na stežaj; gospodarice ni bilo. Šele tedaj smo zaslišali komaj slišno premikanje. Ne srno, zaslišali smo Ančko. Bila je namreč v zunanjem in z lesom ograjenem stranišču na štrbunk. Na hitro se je uredila in smuknila iz svoje intimnosti.

»Ančka, buhdej!« je zaklical Tone.

»No, kaj je?« je vprašala odrezavo, takšna pač je. Njeni stavki so bili kratki in jedrnati. Življenje v tako ostrih razmerah, v kakršnih živi Ančka, terjajo od človeka surovo racionalnost; to ni pravo okolje za odvečna poglabljanja.

»Od svojega 24. leta sem tu v Repčah,« je dejala. Takrat se je primožila in zapustila svoj rodni Šmaver. Kdaj je umrl njen prvi mož Milan, je sicer že pozabila. Tudi drugega Ivana je medtem že pokopalo. Prvega je spoznala v Litostroju, kjer je bila čistilka skoraj do penzije. »Oplate je ravnal in krivil.« Drugi mož je delal na trebanjskem odpadu. »Srce je imel zanič, tudi njega je hitro pobralo.«

Izvedeli smo, da sta več kot sto let staro hišo obnavljala že Kuzle in njen Milan. Včasih ji na pomoč priskoči tudi ta spodnji sosed. »Sicer pa je to stara bajta, kaj čmo?!« Ko je opisovala svoj dom, je kar naprej uporabljala surov besednjak. »Stara bajta je k..., na tej strani bajte imam drva, na oni pa spim!«

Dejansko je njena hiša sestavljena iz treh delov. V tistem obnovljenem ima po novem tudi televizijo, kupila ji jo je socialna služba, ki razpolaga z njeno penzijo in poskrbi, da je vselej sita in brez dolgov. »Alenka, Milena in Fani mi vsak dan kaj prinesejo.« Včasih, kot pravi, je kar malo jezna, ker ne ve, koliko penziona sploh dobi. »Koliko dobim? En k..., vam kar povem!« In še: »Včasih sem dobila v roke vsaj papir, zdaj niti tega ne več.« V sredinskem delu hiše kuha na šporget, z njim vse skupaj tudi ogreva. V lesenem predelu ima skladovnico drv, ki jih je sama nasekala.

Strah jo je zime

»V dom nočem!« je glasno opozorila. Nekje pri sebi namreč ves čas upa, da bi nekoč res dočakala to dovozno pot in vodo, po katero mora hoditi k sosedom. Malo jo je sicer že strah prihajajoče zime, ko se vedno znova spopada z mislijo, kako za vraga se bo tudi to pot čedila in umivala.

Politike Ančka ne spremlja, knjig ne bere, radio ji ne dela več. Ima pa dve hčeri. »Anica živi blizu, starejša Mateja je na Bledu.« Slednja, kot pravi, je že poročena in ima majhno hčer. Ančka nam je tedaj pokazala ponosno še njeno fotografijo. O obeh hčerah pa pravi takole: »Pridejo pa grejo …« Drugega sorodstva skoraj nima več. Pri samotarskem življenju, odrezanem od preostalega sveta, jo ohranja torej le upanje, da ji bodo nekoč vendarle uredili dovozno pot, ta bi jo socializirala, povezala ter ji krepko olajšala življenje.