Že res, da mesec december pooseblja 31 dni norega zapravljanja, med katerim mnogi doživljajo čisto prave orgazmične užitke. Njihov moto je čim več pokupiti, čim več obdarovati, narediti si zalogo hrane in pijače za vsaj tri vojne. Ki jih kajpak in na srečo še ni na obzorju. A je december tudi mesec vere in – hočeš nočeš – tudi čas za razmislek. O veri. O Cerkvi. Zavoljo Miklavža in Božička, dodatno pa po včerajšnjem razkritju, ki je priromalo iz sicer daljne Avstralije.
Pet let je tamkajšnja preiskovalna komisija potrebovala za dokončanje poročila o spolnih zlorabah otrok. Spoznanja so šokantna, Avstralija razkriva, da so v več kot 4000 javnih ustanovah, številne med njimi so bile del Katoliške cerkve, spolno zlorabili več deset tisoč otrok. Jih pohabili. Avstralci so prišli do resnice. Stala jih je 320 milijonov evrov, pregledali in preverili so 1,2 milijona dokumentov, se pogovorili s tisoči žrtev. Komisija bo Vatikanu celo predlagala, naj bo celibat med duhovniki prostovoljen, da bi bilo zlorab znotraj Cerkve manj.
Pri maši nisem bil od mladih nog. Se pa vseeno spomnim, kako sem kot najstnik odprtih ust in prestrašenih oči poslušal Onega, ki je s prižnice grmel proti grehu vseh vrst in odtenkov. Prav čutil sem, kako mi gleda v mojo otroško grešno dušico. Bilo me je sram, ponižno sem odšel k spovedi in nekomu izza skrbno zastrtega okenca spovednice plašno zaupal, kako sem brez vprašanja v shrambi izmaknil košček mesa in kako sem nekaj let mlajši sestrici skril njeno najljubšo igračo. Z olajšanjem sem potem za dobljeno pokoro zmolil dve zdravamariji in očenaš ter potolažen odšel domov. Pa seveda skrbno pazil, da tistih grehov nisem nikoli več ponovil.
Danes, debelega pol stoletja kasneje, mi je jasno, da vere ne gre enačiti s Cerkvijo. Da se grehi, celo tisti, ki jim Cerkev pravi naglavni ali smrtni, lepijo tudi na njene glasnike. Od papeža, kardinala, škofa do župnika in zadnjega fajmoštra v najbolj zakotni fari. Da so pohota, napuh, pohlep doma celo tam, koder pridigajo o čistosti. Tudi zato Bog zapušča Cerkev. Sploh pa za pogovor z njim ne potrebujemo ne duhovnika ne Cerkve. Bog je ali pa ga ni v človeku.
