NOVA GORICA – Kostanjeviški frančiškanski samostan slovi tudi po grobnici Karla X. Burbonskega, edinega francoskega kralja, čigar posmrtni ostanki so zunaj Francije. In je edini v Sloveniji pokopani kralj. Pod samostanom na pobočju Pristava, ki se spušča proti Rožni Dolini, pa v svoji vili uživa jesen življenja 87-letni dr. Karl Bonutti, ugledni univerzitetni profesor in diplomat. Med šolanjem v švicarski gimnaziji Villa St. Jean je odgovarjal za vzgojo petnajstih mladeničev, med njimi tudi Juana Carlosa I. iz španske veje Burbonov. Kralj Španije je bil od leta 1975 do predlanskim, ko je prestol prepustil sinu Filipu VI. Z Bonuttijevine se odstira pogled na Laščakovo vilo in park, ki s(r)amotno propadata, odkar so novogoriški higienski zavod preselili drugam. Za izpraznjeno vilo, je povedal eden izmed sosedov, naj bi se zanimali Bonuttijevi otroci, ugledni zdravniki s svojo kliniko v ZDA – da bi v njej tudi odprli kliniko. Tudi če so poskušali, je očitno, da jim ni uspelo. Vila na Kostanjeviški 16, sicer pod državnim lastniškim dežnikom, še vedno sproža domišljijske načrte, zgodi se pa nič.
Fantazijska lepotica
Sredi tri hektare obsegajočega parka jo je dal zgraditi Goričan Anton Laščak. Sin slovenskih staršev in tudi poročen s Slovenko Marijo Plesničar se je predstavljal s poitalijančenim imenom Antonio Lasciac. Študiral je na dunajski politehniki, proslavil pa se je kot dvorni arhitekt egipčanskega kralja. Njegove stavbe v slogu, poimenovanem neoislamski, še vedno krasijo Aleksandrijo in Kairo, pa tudi nabrežja ob turškem Bosporju. Prislužil si je častni naziv beg, kar je primerljivo z našim baronom. Leta 1909 je sredi zelenja na Pristavi oziroma Rafutu, kamor je zahajal kot otrok in ga vzljubil, postavil fantazijsko vilo z minaretom. Med vihro prve svetovne vojne so mu jo skoraj do tal porušili, a je zbral moč in denar za obnovo. V vili je preživljal poletja, za stalno se ni v njej nikoli naselil. Na štefanovo 1946 je umrl v Kairu.
Po vojni je vila pripadla Jugoslaviji, ki jo je seveda nacionalizirala, vanjo pa se je vselil že omenjeni zavod. Ljudje se ga spominjajo predvsem po živalih, ki so jih imeli za medicinske poskuse. Z arhitektonsko dediščino, ki ji ni para, niso ravnali posebno rahločutno kot tudi z dragocenim pohištvom iz milanske tovarne Bugatti ne.
Po izselitvi zavoda je bila prazna stavba večkrat vlomljena, skoraj bi postala skvot. Nekdo ji je zato dal zazidati pritlična okna in vrata. Pa je potem spet nekdo, ki je hotel noter, v zadnjem zidu prebil luknjo. Leseni deli so marsikod že prepereli in odpadli, tudi na balkonu in minaretu.
Letos so neznanci sredi parka že dvakrat zakurili kres, zoglenelo je tudi nekaj dreves. Odtlej je glavni dostop s ceste skozi prav tako razpadajočo sprejemno stavbo zaprt. Je pa mogoče vstopiti skozi sosednjo, že hudo načeto stavbo, ki jo še vedno krasi tabla (nekdanje) krajevne skupnosti Pristava. Podrtija naj bi bila v lasti Mestne občine Nova Gorica (MONG). V sobi, kjer zdaj razpada klavir, naj bi nekaj časa živel pisatelj France Bevk.
Prispelo
vlogo proučujejo
V zvezi z odprodajo, ohranjenjem in vzdrževanjem vile in parka Rafut so z uprave MONG odgovorili, da je vila »v lasti Republike Slovenije, Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ), s katerim se je MONG v preteklih letih dogovarjala o možnosti brezplačnega prenosa nepremičnine na MONG oziroma o možnosti prenosa nepremičnine v upravljanje MONG«.
Po tistem so se na MIZŠ odločili za objavo javnega razpisa za izbiro partnerja za obnovo vile in parka na podlagi javno-zasebnega partnerstva: »Jeseni 2015 je ministrstvo objavilo Javni poziv promotorjem k oddaji vlog o zainteresiranosti za javno-zasebno partnerstvo za projekt Prenova Vile Rafut. Kot naročnik je sodelovala tudi MONG, ki je lastnica dela parka. Javni poziv se je iztekel januarja 2016 in je bil podaljšan do 31. marca 2016. Na poziv je prispela ena vloga, ki je še v postopku proučevanja.«
MONG »sicer letno zagotavlja sredstva za vzdrževalna dela v parku Rafut za zemljišča, ki so v lasti mestne občine (predvsem košnja trave in podrasti v parku)«, vzdrževalna dela pa »izvajajo v obsegu razpoložljivih proračunskih sredstev«.
Vabljenje v petih jezikih
MIZŠ je poziv poslalo »na kar največ povezanih oziroma zainteresiranih elektronskih naslovov (veleposlaništva, zainteresirane organizacije)«. Tudi prevedli so ga »v pet jezikov – francoščino, angleščino, italijanščino, nemščino in arabščino«. Pripravili so še »kratko videopredstavitev lokacije, vile Rafut in parka, ter priložnosti, ki se tam ponujajo«.
Zaradi »odziva pod pričakovanji«, je zapisalo, dejansko pa se ni odzval prav nihče, je MIZŠ prvotni rok za oddajo vlog z letošnjega 20. januarja podaljšalo do 31. marca. Prejeli so eno samo promotorsko vlogo, ki je (še) v presoji, »saj je ministrstvo oddalo evidenčno naročilo za pripravo Ocene upravičenosti izvedbe projekta po modelu javno-zasebnega partnerstva«.
MIZŠ je »poleg tega predlagalo prenos upravljavske pravice na ministrstvo za kulturo«, kjer pa so nam neuradno povedali, da se predlaganemu prenosu upirajo z vsemi štirimi.
MIZŠ je še predlagalo dopolnitev predloga zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi in »službi Vlade RS za kohezijo in regionalni razvoj posredovalo dopis z vprašanjem o možnostih vključitve projekta Prenove vile Rafut oziroma pridobitvi sredstev za ta namen iz naslova evropske kohezijske politike, evropskega teritorialnega sodelovanja in mednarodnih finančnih mehanizmov, znotraj katerih se predvideva, da bi bila možnost sofinanciranja takšnih vsebin, torej obnove kulturne dediščine oziroma naravnih vrednot v povezavi s katero od dejavnosti, ki bi jih lahko izvajala MONG oziroma javni subjekt«.
Ministrstvo je predlagalo tudi možnost prodaje vile Rafut: »Pri čemer je treba upoštevati, da gre za objekt, ki predstavlja naravno vrednoto državnega pomena. Celotno območje, skupaj z objektom, je naravni spomenik, zato je pri obnovi treba upoštevati tudi zakon o ohranjanju narave. To pomeni, da tako nepremičnine kot zemljišča na zavarovanih območjih niso v pravnem prometu.«
Bati se je, da bo gordijski vozel, kaj z Laščakovo vilo, presekal zob časa. Kot se je zgodilo z že mnogimi gradovi in drugimi stavbnimi spomeniki. Zanemarjeni podivjani park pa bodo že še kdaj posekali.
Ni zastonj
|
