ZAGORJE – Pred natanko letom dni je bilo na okrajnem sodišču v Trbovljah vroče kot še nikoli. Tako je bilo zaradi dr. Janeza Drnovška oziroma zaradi kipa, ki so ga v čast temu zaslužnemu občanu Zagorja po njegovi smrti 23. februarja 2008 občinarji dali postaviti v mestnem parku ter tega poimenovali Park dr. Janeza Drnovška. Pred pravdnim sodnikom Gregorjem Špajzerjem je Drnovškov sin Jaša kot tožeča stranka vztrajal pri tem, da mora stvaritev kiparja Mirsada Begića pasti, zagorski župan Matjaž Švagan pa je sodnika prepričeval, da mora ostati za vse večne čase.
Bi ga res preziral?
Odstranitev kipa in preklic poimenovanja parka po svojem očetu je od zagorske občine zahteval Jaša, v podporo sta mu bili sestra Nana Forte ter Janezova sestra Helena. Tožečo stranko je zastopal župan Švagan, občinarji pa so v spis vložili tudi pričanja tet Janeza Drnovška, Terezije Jelnikar, Marinke Grčar in Vilme Troha, ter Janezove poročne priče Albina Trohe. Vsi ti so z navdušenjem sprejeli državnikov kip sredi Zagorja.
»Spominjam se, da mu ni bil všeč pogled iz pisarne na kip Borisa Kidriča. Tudi očetov kip ni živ spomin, v svoji materialnosti je mrtev. Kaže na zavestno poveličevanje osebnosti, tega pa on ni maral,« je govoril Jaša in dodal močan stavek, da bi oče svoj kip celo preziral. Pa to ne le zaradi zadnjih dveh let svojega življenja, ko ga je razjedala bolezen in se je oddaljil iz sveta materializma ter se predal duhovnosti, takšen je bil baje že prej. Če bi bil še med nami, bi po Jaši zagotovo dejal, da je kip v nasprotju z njegovim življenjskim nazorom in osebnim prepričanjem o nepotrebni obremenjenosti z materialnimi dobrinami.
Jaša se je nič kaj nežno spravil tudi nad zagorskega župana ter nad navdušence nad kipom
»Švagan se skorajda razglaša za njegovega učenca. Kako rade so začele po smrti v medijih o njem razlagati njegove tete?! O teh tetah oče ni skoraj nikoli govoril. Za Troho, ki je dal medijem očetovo poročno fotografijo, in to brez dovoljenja tistih, ki so bili na njej, pa sem sploh prvič slišal pred dvema letoma. In teh pet bo govorilo o očetovem življenjskem nazoru? Nihče z občine se ni glede kipa in poimenovanja parka nikoli posvetoval z menoj niti z mojimi bližnjimi. Nihče me ni vprašal, zakaj nasprotujem. Zato, ker bi bil proti tudi oče.«
Švagan je Drnovškemu sinu odvrnil, da je »spomenik ponos Zagorja in ga ne damo. Je majhno dejanje za velikega človeka! S pokojnim dr. Drnovškom sva bila velika prijatelja. Tudi proti koncu, ko ga je večina strankarskih prijateljev zapustila, sem ohranil stike z njim, pridružil sem se njegovemu Gibanju za pravičnost in razvoj. Bil je in je še vedno moj vzornik. Lahko zatrdim, da so občani ponosni na njegov park, na njegov kip. Zagorska dolina živi z njim. In lahko samo rečem: Hvala mu za vse.«
Dober mesec dni pozneje je izšla sodba, po kateri morata bronasta skulptura slovenskega politika in njegov park do 4. februarja letos za vselej izginiti iz Zagorja. Tako je namreč razsodil Špajzer, odločitev pa primerjal z jablano: »Podobno je, če bi kdo sosedu na travnik posadil jablano. Objektivno je takšno dejanje nekaj lepega, odsev spoštovanja do soseda. Pa vendarle bi lahko šlo, če je drevo posajeno proti volji soseda, tudi za vznemirjanje lastninske pravice.« Toda meseci minevajo, Drnovškov kip še kar stoji in Zagorjani se še vedno sprehajajo po Parku dr. Janeza Drnovška.
»Spregledal pomemben zakon«
Ko smo se po izidu sodbe pogovarjali z županom Švaganom, še ni vedel, kaj mu je storiti. »Ni bila moja osebna odločitev, da postavim spomenik svojemu prijatelju, o tem so odločili občinski svetniki. In ti bodo odločili tudi o tem, ali se bomo pritožili nad sodbo.« Nekaj dni pozneje so s 15 glasovi za (Zagorje gre naprej, Desus), s petimi proti (Zares, LDS, SD, NSi) in s tremi vzdržanimi (SDS, SLS), odločili, da se bo občina pritožila na višjo sodno inštanco.
Pritožbo, ki pa še vedno kdo ve zakaj leži nedotaknjena v predalih tistih, ki bodo sprejeli končno odločitev, ljubljanskih višjih sodnikov namreč, je spisal odvetnik Janez Stušek iz odvetniške pisarne Zidar Klemenčič. Laičnemu bralcu se zdi, da je v njej popolnoma raztrgal trboveljskega okrajnega sodnika Špajzerja, ki da je v tej pravdi zamešal tisto, na kar bi se moral najbolj spoznati. Zakone, torej. Po njegovem je namreč pri presoji te zadeve popolnoma prezrl zakon, ki bi mu moral biti vodilo v takih pravdah, in sicer zakon o določanju območij ter o imenovanju in označevanju naselij, ulic in stavb. Ne drži, razberemo iz pritožbe, da je nad tem zakonom 35. člen ustave, na katerega se je skliceval sodnik Špajzer, da je zagotovljena nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic. Če bi bilo tako, bi se lahko oglašali tudi dediči vse preostalih upodobljenih v obliki kipov in spomenikov, razlagali, da gre za poseg v njihovo pieteto in pieteto pokojnih, ter zahtevali njihovo odstranitev; ne nazadnje celo dr. Franceta Prešerna.
Zato Stušek višjim sodnikom v premislek ponuja prav ZDOIONUS, ki med drugim določa, da »se ime ulice določi po osebi, ki je bistveno prispevala k razvoju naselja ali je pomembna v širšem družbenem okolju ali po kulturnem izročilu. Ime ulice lahko določi po umrli osebi v skladu s predpisom, ki ureja varstvo osebnih podatkov.«
Glede teh podatkov in zatrjevanja Jaše, da bi morala občina pred postavitvijo kipa pridobiti njegovo, torej dedičevo dovoljenje, ki pa jim ga zagotovo ne bi dal, je po Stušku v zadevi Drnovšek svoje povedala tudi informacijska pooblaščenka, saj je zapisala: »Z vidika varstva osebnih podatkov za poimenovanje ulic po znanih osebnostih, ki so živele ali delale v nekem kraju, ne potrebujete soglasja njihovih sorodnikov.«
Občina Zagorje od višjih sodnikov zahteva, da trboveljsko sodbo razveljavi in zavrne Jaševo tožbo kot neutemeljeno ali pa da primer vsaj vrne v vnovično odločanje okrajnemu sodišču, kamor bi prišli oboroženi z ZDOIONUS, Ustavo RS ter nekaterimi sodbami Evropskega sodišča za človekove pravice ter slovenskega ustavnega sodišča, ki menda, resda na drugih podobnih primerih, potrjujejo, da Drnovšek v Zagorju ne sme pasti.
Molk na drugi strani
Kako napeto je bilo sojenje na trboveljskem okrajnem sodišču, priča tudi vprašanje Jaševe pooblaščenke, odvetnice Urše Chitrakar, namenjeno zagorskemu županu. »Si želite, da bi vam postavili kip ali po vas poimenovali ulico?« A se je Švagan odgovoru spretno izognil. »Naj o tem razmišljajo, ko mene več ne bo.« Medtem ko se zagorski župan v tej vroči zgodbi ni izogibal vprašanj novinarjev, pa sta se Drnovšek in njegova odvetnica ovila v molk. Chitrakarjeva je namreč dejala, da primera ne bo komentirala vsaj do pravnomočnega konca pravde.
