Bombe iz prve vojne le meter od osnovne šole

ŠEMPETER PRI GORICI – »Res je, lahko vam potrdim, da so bili novogoriški policisti to soboto ob 19.49 obveščeni o požaru lesene barake v Šempetru pri Gorici. Ugotovljeno je bilo, da je zagorela lesena lopa (ob stanovanjski hiši). Pozneje so ogenj pogasili gasilci PGD Šempeter in JZ GRD Nova Gorica,« je pripovedoval njihov tiskovni predstavnik Dean Božnik.

Čeprav se je ogenj iz še neznanega razlogapojavil tudi tik ob šempetrski osnovni šoli, bi dogodek bržkone obtičal nekje v kronističnih arhivih, če gasilci med gašenjem nenadoma ne bi naleteli na več različnih predmetov oziroma nevarnih ostalin iz obdobja prve svetovne vojne, poimenovali so jih neeksplodirana ubojna sredstva (NUS). Akcija s pripadniki ekipe za varstvo pred NUS pa specialne enote policije in kriminalistov je bila resna in obsežna, prišli so tudi ljubljanski pirotehniki. Zdelo se je, da je bil pred nosom nov eksplozivni škandal, podoben vurberškemu. Kaj se je pravzaprav zgodilo?

Panika za prazen nič?

Simon Kovačič, lastnik te domnevno eksplozivne lope in stanovanja, v katerem ne živi, je dolgoletni in strastni zbiratelj vsega, kar diši po prvi svetovni vojni. Tisto soboto je bil še v Dolomitih. Planinaril je. Sprva je načrtoval, da bi se vrnil v ponedeljek, a ga je v domovino prignala napoved o slabem vremenu. »Ravno, ko sem prišel domov, me je poklical sin,« se je spominjal. »Gori ti baraka!« je izvedel po telefonu.

Ker ni bilo nikogar V ulici Nikole Tesle, so ognjene zublje prvi zaznali sosedje. Takoj so javili. Gasilci do tja niso imeli daleč. Vodja intervencije Tadej Devetak je s seboj privedel 11 prostovoljnih gasilcev, prišli so tudi štirje poklicni. Pogasili so ekspresno, a se še kako ustrašili skrivnostne najdbe. Zato so poklicali še policiste. »Ko sem prišel, sem videl le še dim in vse polno uniformiranih ljudi, nastal je cel halo,« je dejal 62-letni Kovačič. Ta še danes ne ve, kako ali zakaj se je vnelo. »Spraševali so me, ali mi je nemara kdo podtaknil, če imam kakšne sovražnike?! Mislim, da jih nimam.«

Kovačič je trdno prepričan, da njegov zaklad iz prve svetovne vojne ni bil prav nič nevaren. Dolgo se že ukvarja s tem. Pravi, da je že pred 35 leti iskal tovrstno in zanj še kako dragoceno železje. »Bil je tam en štenjak,« se je spominjal, »in sem imel takoj za nahrbtnik patronov iz prve svetovne vojne.« Zato ga motijo govorice o več sto kosih (našteli naj bi jih več kot dvesto) različnih predmetov iz prve svetovne vojne, ki so jih našli pri njem. »Prav nihče pa se ni vprašal, ali je bila kakšna stvar tudi zares nevarna. Domov nisem nikdar prinesel predmeta, ki bi lahko pomenil nevarnost!«

Zaprli so mu usta

Odnesli so mu štiri granate, »ki so bile zaprte, a bi bilo vsakomur, ki se vsaj malo spozna, takoj jasno, da niso bile eksplozivne,« je nadaljeval. »Le en obrat bi bil dovolj pa bi videli, da so bile prazne, a se oni pač s tem ne ukvarjajo, tudi nobene možnosti mi niso dali, da bi pojasnil, samo popisali so, poslikali in odpeljali na uničenje, zato se bojim, da ne bom mogel nikoli dokazati, da nisem imel prav nič spornega!«

Priznava, da je bilo od njega neodgovorno le to, da je imel te stvari spravljene tako blizu osnovne šole, da pa ni niti v sanjah pričakoval, da bi se to kdaj vnelo. Zakaj se je, ga pošteno gloda. »Saj niti spati ne morem.«

Kovačič, ki je imel v lopi več ročnih bomb in nekaj granat, prav tako tudi več nabojev za kratkocevno in dolgocevno orožje iz obdobja obeh svetovnih vojn, pravi takole: »Stvar, ki je polna, je neeksplodirano ubojno sredstvo. Tisto, kar je prazno, je navadna vaza za rože. In če lastniku ne dajo nobene možnosti, da dokaže, da je bilo prazno, imate pred nosom kriminalca, o katerem zdaj vsi govorijo!«