Zob časa neusmiljeno najeda tudi bežigrajski stadion, ki je že vrsto let v res klavrnem stanju. Pred devetimi leti se je sicer zdelo, da bo vendarle dočakal temeljito obnovo, ki si jo ta mojstrovina arhitekta Jožeta Plečnika nedvomno zasluži, vendar stadion propada iz dneva v dan. Smele načrte z objektom je imel in jih še vedno ima kralj igralnih avtomatov in velik nogometni navdušenec Joc Pečečnik, ki pa je naletel na dve večji oviri: stanovalce v soseski Fond in Agencijo Republike Slovenije za okolje (Arso). S fondovci bije Pečečnik boj zavoljo parcele 312, ki jo je Mestna občina Ljubljana kot stvarni delež vložila v projekt Bežigrajski športni park (BŠP), družbenika v tem podjetju pa sta poleg Pečečnika še Mestna občina Ljubljana in Olimpijski komite Slovenije. Ker fondovci trdijo, da jim ta parcela pripada, že od leta 2009 poteka dokazovanje na sodišču.
Vsem lahko pogleda v oči
Aprila letos je sodišče še tretjič ugodilo Pečečnikovi pritožbi ter Arsu naložilo izdajo okoljevarstvenega soglasja za gradnjo na območju Plečnikovega stadiona. Za agencijo je bil namreč sporen hrup, ki bi nastajal pri obnovi. Ker brezslišne gradnje niso nekaj običajnega in da bi Arso le ugodil Pečečniku, je tudi mestna občina spremenila mestni načrt in zvišala dovoljeno stopnjo glasnosti. Maja 2012 je kazalo, da bo družba BŠP dobila gradbeno dovoljenje, saj je Arso dal soglasje. Pa so se stanovalci iz Fondovih hiš pritožili, gradbeni stroji pa niso zabrneli. Ob tem ne gre zanemariti, da je Pečečnik v projekt vložil okoli 20 milijonov evrov. »Vsem lahko pogledam v oči,« je povedal na septembrski novinarski konferenci, okrcal pa je uradnike, ki so še danes vključeni v proces neskončnega zavlačevanja. Puščico je poslal tudi v smer politikov, ki sploh niso reagirali na inovativni projekt, ki bi lahko prinesel skoraj tisoč delovnih mest.
Pečečnik bi prodal delež »Ne poznam nobene pobude, saj mi je ni nihče poslal ali predstavil. Ali želijo fondovci odkupiti moj delež?« je sprva spraševal Pečečnik, ki je v teh dneh v ZDA. Potem je prebral del dopisa, ki so ga v javnost dali fondovci. Ganilo ga ni. Pečečnik ima v glavi začrtano pot. »Mi bomo nadaljevali projekt, kot je zastavljen, in ne iščemo nobene druge rešitve, kakor tisto, ki bo privedla do gradbenega dovoljenja. Če želi kdo drugačnega Plečnika, smo za korektno ceno pripravljeni prodati delež. Mislim, da bi bili lahko fondovci zanimiv kupec za delež,« je navrgel drugi najbogatejši Slovenec. »Že prvi dan sem povedal, da je moj odnos do spomenika skrben, da takšni spomeniki brez komercialnih dejavnosti ne morejo preživeti, če jih ne sponzorira država ali mesto. Pripravljen sem svoj delež za korektno ceno prodati Mestni občini Ljubljana, državi ali pa fondovcem. Ne bom pa se umaknil in izgubil vloženega. Delamo naprej in čakamo na Arso,« je še poudaril odločni Pečečnik. |
Zdaj se Plečnikov stadion seli tudi na dnevni red mestnih svetnikov. Na novembrski seji bodo obravnavali poročilo o opravljenem nadzoru projektov v izvajanju, v sklopu katerega je nadzorni odbor preveril stanje projekta obnove Plečnikovega stadiona. »Smiselnost takega projekta je resnično vprašljiva, saj so v nepravdnem postopku, ki traja že sedem let, etažni lastniki predložili upravne akte, ki nesporno dokazujejo, da so bili vrtovi na sporni parceli št. 312 načrtovani kot pripadajoče zemljišče stanovanjskih hiš. Dokler sodni postopek ni pravnomočno končan, pravica graditi ostaja sporna, zato tudi ni mogoče pridobiti gradbenega dovoljenja. Ker zakon predvideva, da lahko stranka, nezadovoljna z razsodbo, po zaključenem nepravdnem postopku na sodišču začne še pravdni postopek, stadiona niti v primeru na koncu ugodnega izida za družbo BŠP – to je sicer zelo malo verjetno – ne bi bilo mogoče obnoviti pred letom 2025 oziroma bi stadion propadal še eno desetletje,« fondovci opozarjajo, zakaj projekt stoji (in bo po njihovem še nekaj časa tako). Pečečnika pozivajo, naj projekt razdeli na dva dela: stadion se obnovi posebej, spremljajoči objekti pa se preselijo na drugo stran Dunajske ceste. Po domače: kako bi obnavljal Pečečnik s svojim denarjem, bi odločala tretja oseba. Onkraj Dunajske so sicer na voljo parcele, ki so v lasti občine, za nameček pa OPN dovoljuje gradnjo stolpnic. V ta namen bi morali družbeniki BŠP skleniti aneks k družbeni pogodbi, izločiti sporno parcelo št. 312 in jo zamenjati za zemljišče ob Dunajski cesti ter se strinjati z novim projektom, župan pa bi moral sprejeti sklep o začetku priprave novega OPPN za spremljajoče objekte in sklep o spremembah OPPN za stadion.
Razočarani Janković
Omenjen spor in jara kača obnove pa ni v ponos niti županu Zoranu Jankoviću. »Hudo mi je in zelo sem žalosten. Prej ali slej bo stadion obnovljen, projekt pa realiziran. A le na način, kot je bil izbran na mednarodnem natečaju. Takrat so projekt hvalili tudi fondovci. Prišli so do mene in mi čestitali,« je nad njihovim početjem razočaran župan. »Dokler bo tu Janez Koželj, ki je predsednik komisije, ki je potrdila projekt stadiona, tako dolgo bom podpiral ta projekt. Pa če bo treba ves mandat!« župan v kali zatre idejo fondovcev o selitvi dela projekta prek Dunajske ceste, ob tem pa doda, od kje vse to, kar prihaja z naslova Fondovih blokov.
»To izvajajo trije posamezniki, eden od njih pozna delo v državni službi. Poznajo sistem in kako birokrate prestrašiti. Projekt pa stoji že več kot osem let. Gre za tipično slovensko nagajanje! Ali bo stadion tak, kot je zamišljeno, ali pa ga še ne bo naslednjih 10–15 let. Ne vidim drugega načina, kako bi lahko obnovili ta objekt. Ne vidim pa niti človeka, ki bi bil pripravljen odkupiti Pečečnikov delež. Naj ga trije iz Fondovih blokov najdejo. Naj vložijo svoj denar,« je jasen župan, ki spomni, da je fondovcem Pečečnik ponudil številne ugodnosti – odkup stanovanj, energetsko sprejemljivo fasado... »Tragedija v tej državi pa je, da si nihče ne upa odločati, stadion pa propada. Vse okoli pa je lažno dušebrižništvo. Oglašajo se številni, tudi državni sekretar, ki ni nič naredil. Zdaj govori o evropskih sredstvih, takrat naj bi jih pripeljal.«
Zelenice ne dajo
Kako naprej? Fondovci vedo. »Niti malo nas to ne izčrpava, ampak nas povezuje in združuje. Prej je bil Fond soseska kot vsaka druga. Vsa ta zadeva, v kateri vlada nevarnost, da se poseže v našo sosesko, nas je še bolj združila,« pa na temo boja za svoje pravice pravi fondovec Peter Rondaij (ob njem se često izpostavi še Karmen Stariha), ki pravi, da nimajo nič proti razvoju. »Naj povem še to: mi nismo manjšina. Na začetku smo iskali mnenja prebivalcev. Na podlagi posebne listine, kjer so zbrane naše želje in zahteve, smo zbrali okoli 80 odstotkov pooblastil. Zbirali smo jih od vrat do vrat,« Rondaij zatrdi, da ima boj fondovcev s Pečečnikom in MOL še vedno večinsko podporo v soseski. »Mi ne sanjamo. Smo v postopku pridobitve naše zelenice kot pripadajočega zemljišča k blokom. Ta je bila od nekdaj del našega naselja, pa jo je MOL vložil kot stvarni vložek v družbo. Pričakujemo, da to ostane in da se stadion obnovi v taki obliki, kot je – kot edinstven državni spomenik,« za konec doda Rondaij.
Stadion še naprej propada. Ker imamo neučinkovito državo, v kateri lahko v interesu društva za zaščito modrookih cipres in dvokrilnih čričkov vsak počne, kar se mu zahoče. Tuji investitorji pa se nas bodo še naprej ogibali. V velikem loku.
