Arhitekt Jože Plečnik je kmalu po drugi svetovni vojni idejno zasnoval veličastno poslopje parlamenta in ga poimenoval slovenska Katedrala svobode. Tudi prostor zanj je izbral, pravzaprav kar dve mogoči lokaciji: Tivoli ali Grajski grič. Gradnje takrat niso izvedli, pred dobrima dvema letoma pa je idejo obudilo društvo Gallus Bartholomaeus iz Šentjerneja, ki ga vodi Stane Bregar.
S somišljeniki je ustanovil odbor za postavitev Plečnikovega parlamenta v Ljubljani in v državnem zboru so na novinarski konferenci predstavili pobudo. Posebnega odziva ni bilo. Ideja je sicer privlačna, ampak kdo bo v času, ko denarja primanjkuje na vseh koncih, razmišljal o postavitvi veličastne zgradbe, ki naj bi stala približno 360 milijonov evrov? Denar, pravijo v odboru, bi se že našel, samo omogočite nam vse potrebno, da lahko začnemo gradnjo. Država in MOL naj zagotovita prostor, parlament pa bi postavili v javno-zasebnem partnerstvu z donacijami ter ob podpori številnih Slovencev po svetu.
Dva profesorja, dve mnenji
In tu se težava začne. Kje naj bi Plečnikova Katedrala svobode danes stala? Profesor Janez Suhadolc, tudi član odbora, predlaga postavitev parlamenta na bodoči Južni trg, prostor znotraj kareja med Čopovo in Wolfovo ulico ter Slovensko cesto, kjer zdaj prevladuje neugledna stavbna navlaka. Ker je Plečnik izrisal tloris stavbe, prerez in vsa pročelja v merilu 1 : 200, narejena pa je bila tudi maketa v merilu 1 : 100, to po Suhadolčevem prepričanju zadošča za izdelavo načrtov in gradnjo. Idejna zasnova zadošča za izdelavo dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in za izvedbene načrte (PZI).
Njegov profesorski kolega s fakultete za arhitekturo Janez Koželj, ki je podžupan in velja za prvega urbanista prestolnice, ima na to drugačen pogled. »Ljubljana že ima parlament, ki ni slaba arhitektura, in res ne potrebuje Plečnikove monumentalne stavbe, še najmanj na Južnem trgu. Ne vidim nobenega razloga, da bi obujali staro idejo arhitekta, ki je že leta mrtev. Ne nazadnje pred leti nismo postavili Mesarskega mostu čez Ljubljanico, kot ga je načrtoval Plečnik, temveč smo se odločili za sodobno arhitekturo. Ljubljana je za turiste privlačno mesto in bo takšno še naprej, tudi brez Plečnikovega parlamenta.«
Koželjevo mnenje ni osamljeno. Lokacijo v Tivoliju v osi izteka Šubičeve ulice je Plečnik izbral ob domnevi, da bo železniška proga v mestu poglobljena. Ta je ostala, dobili smo še obvozno Tivolsko cesto, zato bi morali parlament postaviti drugam, vendar bi Plečnik za drugo lokacijo nedvomno predlagal drugačno rešitev. Poleg tega danes gradimo drugače kot pred pol stoletja: nove so tehnike in materiali, sodobni predpisi zahtevajo drugačne konstrukcije. Plečnikov načrt bi zato doživel precejšnje predelave in bi od njegove prvotne zamisli ostalo bore malo, smo lahko že večkrat slišali.
Integriteta mojstrovih del
Sicer pa so z Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Slovenije že pred dvema letoma odboru poslali odgovor, v katerem piše, da je »posthumno postavljanje Plečnikovih zasnov v nasprotju z integriteto in identiteto varovanja Plečnikovih del«, lokacija pa v nasprotju s predvideno lokacijo mojstra. Na koncu še ugotovijo, da so številna Plečnikova dela »stara več kot osemdeset let in so zaradi pomanjkanja sredstev pomanjkljivo ali slabo vzdrževana, zato bi bila ne nazadnje tudi s finančnega stališča gradnja njegovega največjega objekta nesprejemljiva«.
Profesor Suhadolc je nad temi odgovori zgrožen. Ne razume, kako bi lahko ta gradnja ogrozila integriteto in identiteto varovanja Plečnikovih del. In kaj bi bilo narobe, če bi epohalno delo postavili po smrti arhitekta, ki je Ljubljano postavil na zemljevid arhitekturnih presežkov? Da Plečnikovega parlamenta ne bi smeli graditi, ker so nekatera njegova dela, ki jih je država zaščitila z zakonom, slabo vzdrževana, pa je zanj povsem nesprejemljivo.
»Prostorsko določa parlament plitva kvadratna prizma, v katero je vsajen stožec. Po vseh teh letih od nastanka idejnih načrtov in makete je stavba arhitekturno še zmeraj aktualna v vseh mogočih presojah. Blišč te zasnove ni prav nič potemnel. Pod preobleko klasičnih podrobnosti se skriva brezkompromisni arhitekturni modernizem,« meni Janez Suhadolc. Stavba ima kvadraten tloris, prostornina dvorane, ki ima krožno obliko, je prisekan stožec z nagnjenimi stebri. Ti v podaljških podpirajo plitvo kupolo nad dvorano in zmagovit stožec kot vodilni motiv arhitekturne zasnove. Osnovni tlorisni kvadrat parlamenta meri približno 90 metrov, vrh stožca bi bil na višini 115 metrov.
Nekoč bo že stal
Državni svet ima skico Plečnikovega parlamenta v svojem grbu, zato je bilo razumljivo, da se je pridružil pobudi in skupaj z društvom oddelku za urbanizem pri Mestni občini Ljubljana poslal pobudo za spremembo namembnosti OPN za ožje mestno središče (višina gabaritov novega parlamenta je namreč 115 metrov). Ko so s pobudo seznanili župana Zorana Jankovića, so s seboj pripeljali tudi dr. Franceta Bučarja, ki se je srčno zavzemal za postavitev Plečnikovega parlamenta in izrazil željo, da bi dočakal vsaj začetek gradnje. Tako kot vsi je bil tudi župan naklonjen pobudi, dokler pa država jasno ne izrazi potrebe po gradnji novega parlamenta, bo prostor zanj težko zagotoviti, je zvito pristavil.
In kaj pravijo v odboru? »Še naprej pripravljamo pot in iščemo rešitve za realizacijo postavitve parlamenta. Nikakor nismo neučakani in se zavedamo, da je postavitev Plečnikovega parlamenta del procesa razumevanja znamenj časa in potreb Slovenk in Slovencev po iskanju simbolov, ki nas združujejo in povezujejo. Plečnikov parlamet je zagotovo eden ključnih povezovalnih atributov. Stavbo je ob današnji sodobni gradbeni tehniki lahko postaviti v kratkem obdobju dveh, treh let. Do začetka gradnje bo lahko preteklo še nekaj časa. Zagotovo pa bo Plečnikov parlament stal v 25 letih. Predstavniki politike se bodo v tem obdobju lahko zamenjali, civilna družba pa bo v svojih pričakovanjih, hotenjih in potrebi po povezovanju in v postavitvi simbolnih atributov narodovega telesa ostala. Ko bo trenutek primeren, bo Plečnikov parlament stal. Vsi, ki bomo priča temu, pa bomo nanj ponosni, kot smo na svojo domovino in samostojno državo Slovenijo,« je optimističen Stane Bregar.
| Nekoristna Akropola Na pogosta vprašanja, zakaj bi gradili Plečnikov parlament, ko je vendar toliko drugih potreb, profesor Janez Suhadolc odgovarja: »Parlament se jim zdi nekoristen. Ves svet z našo državo vred počenja kup nekoristnih stvari. Nogometaš Pogba je po pisanju medijev vreden 105 milijonov evrov. To je skoraj tretjina predračuna za stavbo, ki bi bila ponos in osišče slovenskega naroda! Stala bi za neštete prihodnje rodove Slovencev. Ukvarjati se s kulturo je v bistvu nekoristno početje. Nekoristno je zborovsko prepevanje in pisanje vsakršne literature. Nekoristno je potovati po svetu, kupovati draga stanovanja in drage avtomobile. Nekoristna in draga je institucija parlamentarne demokracije, ki jo izvajamo tudi v naši državi. Nekateri menijo, da bi bil razsvetljeni absolutizem cenejši in učinkovitejši. Nekoristnost je mogoče opredeliti tudi drugače: Eifflov stolp, Akropola, katedrala v Ulmu, Kolosej, egiptovske piramide, Vasilij blaženi, Brunelleschijeva kupola, Plečnikov NUK, Hagia Sofia, Sagrada Familia... Na tisoče je podobnih nekoristnih zgradb, ki pritičejo tradicionalnemu občutku za civilizacijo starega sveta. Te zgradbe predstavljajo vrh duhovne zavzetosti preteklih rodov. Brez vsega naštetega Evrope preprosto ni!« razmišlja Suhadolc. |
| Izziv je bila kupola »Plečnikov parlament je zgolj idealizirana zamisel, saj je hotel na stara leta zgraditi stavbo z veliko kupolo. Tako kot si to želi skoraj vsak arhitekt, tudi denimo Le Corbusier. Zgraditev velike kupole pa je velika tehnična težava, in Plečnik je dobil genialno idejo: zasnoval je velik prostor z majhno kupolo na vrhu; ta je podprta z nagnjenimi stebri, s čimer je rešil problem statike. Ideja in načrt njegovega parlamenta nimata nobene zveze z nacionalizmom ali s katero drugo podobno ideologijo. Parlament so nekateri posamezniki razglasili za nekakšno nacionalno svetišče šele po osamosvojitvi, Plečnik sam o tem ni vedel nič,« je pred leti v pogovoru za Delovo prilogo Znanost med drugim povedal poznavalec Plečnikovega dela dr. Damjan Prelovšek. |
