Že to, da je se rodila kot hči znamenitega Celjana Hermana II. in Ane Schaunberške ter da se je s trinajstimi leti poročila s Sigismundom Luksemburškim, ogrskim kraljem, je dovolj zgovorno izhodišče za vse zgodbe, ki jih je zapisalo njeno življenje. Velika Celjanka danes počiva v kraljevi grobnici v cerkvi sv. Vida v Pragi, kamor so jo pokopali leta 1451.
Verjetno je potrebna časovna razlika, da se zbistri pogled na dejanske dogodke iz obdobja, za katero ni ravno na pretek izvirnega gradiva in virov, ki bi potrjevali verodostojnost dogajanja, in še manj značajskih ocen ljudi, ki so ga ustvarjali. Celjski so bili po naravi in po stanu v položaju, da so šli marsikomu v nos, saj so bili finančno najuspešnejša fevdalna rodbina v svojem prostoru, Habsburžani so bili njihovi dolžniki. Že Herman I. je znal služiti denar, predvsem z najemniško vojsko, kar je uspešno nadaljeval njegov sin Herman II. in kar je še uspešneje nadgradil z donosnimi mitnicami na transportnih poteh s soljo in usnjem od Jadranskega morja do notranjosti celine.
Primož Trubar je na njihov račun napisal marsikatero gorko v slogu, da si z donacijami Cerkvi in gradnjo samostanov ne bodo mogli rešiti svojih grešnih duš. Piccolomini, poznejši papež in goreč zagovornik cesarja Friderika III., ni našel lepe besede za Celjane. Barbari je pripisoval razvratno življenje, a hkrati, roko na srce, trdil, da je prava lepotica.
Kraljica rimskega cesarstva
Mnogo let je moralo preteči, tudi v Sloveniji, da se je Barbara prebila bolj v ospredje zanimanja stroke. Veliko prepoznavnejša je bila Veronika Deseniška, tragična ljubezen Friderika II., ki je zaradi nje dal umoriti svojo ženo Elizabeto Frankopansko. Njegov oče Herman II. ni odobraval Friderikove in Veronikine ljubezni, ker ni bila plemenite krvi. Obtožil jo je čarovništva, in čeprav se je na procesu izkazalo, da je nedolžna, jo je dal utopiti in pokopati na braslovško pokopališče. Pozneje so njene ostanke izkopali in jo položili h kartuzijanom v Jurklošter. Slovenski dramski in drugi umetniki so Veroniki posvetili kar nekaj del, o Barbari pa tako rekoč nismo vedeli nič, prav tako ne o drugih celjskih dvorjankah, čeprav so kot kraljice živele na evropskih dvorih.
V zadnjih letih so nastala nova dela o Celjskih in o Barbari, in kar je zanimivo, so predvsem plod žensk. Tudi zadnjo knjigo o slavni Celjanki z naslovom Černa kraljica Barbora Celjska, ki je nedavno izšla na Slovaškem, je napisala ženska, in sicer Daniela Dvořakova.
Ko so nemški knezi Sigismunda izvolili za kralja, je bila tudi njegova žena hkrati kronana za nemško kraljico v Aachnu, torej je sedela na prestolu, ki ga je postavil Karel Veliki in na njem vladal vse do svoje smrti. Že prej je bila okronana za ogrsko kraljico in tudi za češko. Vmes so ji odvzeli vso lastnino in nazive, lastni mož jo je dal zapreti, a vedno se je vrnila kot pokončna ženska, ki je dala vedeti, da razmišlja in ukrepa s svojo glavo. Ko se je s Sigismundom udeležila koncila v Konstanci ob Bodenskem jezeru, je Thomas Prischuch o njej celo napisal pesem, ki med drugim pravi: »Beseda njena mila modra je, brez zlobe; kraljevsko, knežje lepe njene kretnje. Z vsem tem mislim Barbaro gospo, kraljico rimskega cesarstva. Kraljevsko, knežje krasna sedela je v Konstanci, v velikem dostojanstvu. Koncilu poklonila je svoj čas in trud in zanj premagala je mnogo milj; v časteh kraljevskih se je izkazala! Naj Bog ji da svoj blagoslov in skaže milost!«
Najbogatejša vdova
Mož ji je dosmrtno zapisal med drugim letni davek mesta Nürnberg. Doniral ji je tudi tako imenovano vdovsko posest, kamor je spadala županija Zvolensko z gradom in mestom Zvolen, mesto Brezni in Krupina, gradove Dobra Niva, L'upča in Vigl'aš ter grad Šášov. Sem je spadalo še okoli 80 naselbin, predvsem pa rudarska mesta na Slovaškem Banská Bystrica, L'ubietova, Kremnica, Banská Štiavnica, Nová Baňa, Pukanec, Banská Belá, Banská Hodruša in Bansky Studenec. Prvotno ji je iz doniranih posesti pripadlo 8000 guldnov na leto, leta 1427 pa je Sigismund z dodatno pogodbo v Kronstadtu prepustil kraljici prejemke iz urbare od zlata, srebra, svinca, železa in drugih kovin, razen bakra, upravljala pa je tudi kremniško zbornico in kovnico. Ti prihodki so bili dejansko zamenjava za dohodke od kunjega krzna, vina in žita v Slavoniji, ki jih je koristila doslej. Pogodba je kraljičine prejemke omejevala na 28.000 guldnov, presežek pa je morala dati v kraljevo blagajno. Po teh in drugih podatkih je bila Barbara verjetno najbogatejša ženska na Ogrskem, kar ji je omogočalo veliko neodvisnost. Ob moževi smrti je posedovala večino grajskih posesti na Ogrskem, in sicer 28, ter številne kronske posesti. Prepustil ji je tudi židovski kraljevi davek, ki so ga pobrali, ko so ga v Rimu imenovali za rimskega cesarja.
Barbara je bila vsekakor nekonvencionalna ženska svojega časa, že zato, ker je govorila več jezikov, in sicer latinsko, nemško, madžarsko, francosko ter češko, verjetno pa tudi poljsko in hrvaško. V 20. letih 15. stoletja se je zelo posvečala državniškim zadevam na Češkem in Slovaškem ter skrbela za njihovo obrambo pred husiti. Poskrbela je tudi za vnuka Ladislava Posmrtnega, da je dobil češko krono.
Njena sestrična Ana Celjska je bila žena Vladislava Jagelle, kralja Litve in Poljske, in je pokopana v krakovskem gradu Vavel. Barbarina hči Elizabeta pa se je poročila z avstrijskim nadvojvodo Albrehtom Habsburškim (pozneje kralj Albreht II.).
Povezana modra kri
Povejmo še, da po Barbarini strani še živi rod Celjskih. O tem pričajo rodoslovni rezultati raziskave, objavljene v knjigi Zvonke Zupanič Slavec – v doktorski disertaciji Družinska povezanost grofov Celjskih – Identifikacijska in epigenetska raziskava njihovih lobanj. Avtorica je pregledala vse obstoječe rodovnike grofov Celjskih in dodatno preverila rodovnike hčere Hermana II. Barbare ter odkrila, da je njeno sorodstvo že 20 generacij neprekinjeno.
»Po ženski strani se namreč deduje mitohondrijski DNK, ki je veliko obstojnejši kot jedrni, se ne rekombinira in se uporablja za paleogenetske študije. Dodatna zanimivost je v podatku, da je iz dednega materiala potomcev po Mariji Luizi, princesi iz Hessna in Kassla (ki se je rodila 9. maja 1814, umrla pa 28. julija 1895 v Hohenburgu), 16. generaciji po Barbari Celjski, bil odvzet dedni material za identifikacijo med oktobrsko revolucijo pobite ruske carske družine Romanov leta 1994. Ti podatki nam potrjujejo dejstvo, da je tako rekoč vse evropsko plemstvo med seboj v bližnji in daljni krvni povezavi.«
Turistično društvo Celje s predsednikom Matijo Golnerjem na čelu je leta 2013 poskrbelo, da je ob Barbarinem grobu v katedrali sv. Vida v Pragi tudi spominska plošča, ki označuje, kje počiva češka kraljica, rojena Celjanka Barbara.