NA KOŽO

Avstrijski primer res dobre prakse

Objavljeno 03. januar 2017 23.25 | Posodobljeno 04. januar 2017 01.13 | Piše: Jadran Vatovec
Ključne besede: komentar

Predvsem slovenski šoferji nazadnje niso več upoštevali ekološke omejitve hitrosti.

Tudi v Sloveniji velikokrat koga slišimo govoriti o primerih dobre prakse, ki smo jih bodisi že uvedli bodisi jih zagotovo še(le) bomo. Naši politiki so se, denimo, navadili, da bo za njihovo kariero bolje, če jim bo uspe(va)lo volivce pogosteje očarati (preslepiti) s takšnimi in drugačnimi všečnimi floskulami. Od tega njihovega spoznanja do pleonazmične (pretirane) uporabe besedne zveze primeri dobre prakse je (bil) žal le korak.

Toda pustimo za hip ob strani slovenske primere (kvazi)dobrih praks ter njihove zagovornike in »zagovornike«. V zadnjih dneh sem med drugim utegnil obiskati tudi Avstrijo in se navdušeno spomniti, da tam že nekaj časa (menda že približno tri leta) poleg uradne omejitve hitrosti na avtocestah poznajo tudi pohvale vredno občasno, ja, ekološko omejitev hitrosti. Vi se, na primer, peljete po odseku avtoceste, kjer je sicer uradno največja, še dopustna hitrost vašega jeklenega konjička 130 kilometrov na uro, pa se vam na prikazovalnem elektronskem panoju nad voznim pasom, po katerem vozite, kakor brez razloga izpiše »IG-L 100 kilometrov na uro«. Kakor? Pri naših severnozahodnih sosedih se nič ne izpisuje brez razloga. IG-L je namreč kratica za avstrijsko sklicevanje na Immissionsschutzgesetz Luft (sklicevanje na predpis o ekološkem nadziranju onesnaženosti zraka). Kaj to pomeni? Pomeni, da avstrijske oblasti, komaj je zrak bolj onesnažen, vse voznike – čeprav ti takrat, ko zrak ni skrb vzbujajoče onesnažen, lahko še vozijo s hitrostjo do 130 kilometrov na uro – pozovejo, naj vozijo s hitrostjo do 100 kilometrov na uro.

Gre za povsem konkreten avstrijski primer zares dobre prakse: voznike obveščajo, kdaj je zaželeno hitrost vozil zmanjšati že zaradi visokih ravni škodljivih emisij in slabše kakovosti zraka. Hecno, ko sem se že bližal avstrijsko-slovenski meji in me je od nje ločevalo le nekaj deset kilometrov, sem iz gole radovednosti opazoval, katera vozila ne upoštevajo več poziva, naj iz ekoloških razlogov raje vozijo s hitrostjo, nižjo od 100 kilometrov na uro. Kaj sem odkril? Da gre v glavnem za vozila s slovenskimi registrskimi tablicami. Morda je bilo to le naključje? Ali pa se jim je vsem nekam upravičeno tako mudilo? Nečesa se sicer kaže zavedati: da nikoli ne gre samo za omejevanje, gre tudi za ozaveščenost vseh sodelujočih.

Deli s prijatelji