LJUBLJANA – Vlada je včeraj v sklopu pobude Digitalna Slovenija 2020 uspešno spravila pod streho (potrdila, določila) strategijo razvoja informacijske družbe za prihodnja tri, pravzaprav skoraj štiri leta. Članicam in članom ministrskega zbora je vsebino, namen in pomen Strategije razvoja informacijske družbe do leta 2020 in Načrta razvoja širokopasovnih omrežij naslednje generacije do leta 2020 predstavila ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Maja Makovec Brenčič. Jasno, potem ko je vlada 25. februarja v sklopu iste pobude sprejela že strategijo kibernetske varnosti, je bil včerajšnji korak tako rekoč logičen. Končno, pohvale vredno, bo bržda marsikdo navdušeno pokomentiral novico: »Saj smo vendar v 21. stoletju, a ne?« Smo, ja. Temu celo ni mogoče ugovarjati. In globalizirani svet se res (z neverjetno hitrostjo) spreminja oziroma postaja vse bolj digitalen in virtualen.
Naše podeželje je zadnje v EU
Toda podatki za leto 2013, na katere se vlada med drugim sklicuje v Strategiji razvoja informacijske družbe do leta 2020, so več kot zgovorni: »Podatki s Semaforja Evropske digitalne agende (EDA) za leto 2013 kažejo, da je raven širokopasovne penetracije (delež gospodinjstev s širokopasovnim priključkom) v Sloveniji pod povprečjem EU (SIovenija 74,2 odstotka, EU 75,9 odstotka). Leta 2013 je bilo v Sloveniji 26,28 širokopasovne povezave na 100 prebivalcev, kar je prav tako pod evropskim povprečjem. Pokritost gospodinjstev s standardnimi fiksnimi širokopasovnimi omrežji v desetih državah članicah EU presega 99 odstotkov, medtem ko je Slovenija s 73,6 odstotka med štirimi državami članicami EU z najnižjo pokritostjo, v primeru pokritosti podeželja pa je z zgolj dobrimi 10 odstotki celo na zadnjem mestu, itn.« Je, torej, slovensko podeželje manj informacijsko razvito celo od romunskega, bolgarskega, grškega in ciprskega? Žal res. Slovenija, kot je ugotovila vlada, »po razvitosti informacijske družbe primerjalno že desetletje in pol vztrajno pada, kar se nedvomno negativno odraža na drugih razvojnih področjih«. To naj bi bilo namreč »posledica bistveno prenizkih vlaganj v razvoj informacijske družbe ter premajhnega splošnega zavedanja pomena informacijsko-komunikacijskih tehnologij in interneta za razvoj gospodarstva, države in celotne družbe«. Bo kar držalo. Je pa tudi res, da papir, kot si včasih priznamo v trenutkih iskrenosti, prav vse prenese. Zato ni dovolj, da svoje cilje, četudi še tako dobronamerno, zapišemo v besedilo strategije za naslednjih nekaj let.
V novi Strategiji razvoja informacijske družbe do leta 2020 lahko preberemo tudi naslednjo resnicoljubno trditev: »Naši evropski konkurenti so ves ta čas vlagali več in bolj sistematično od nas, kar se odraža v hitrejšem razvojnem napredku, kot smo ga bili sposobni udejanjiti v Sloveniji. Z nepravilno umestitvijo informacijsko- komunikacijske tehnologije (IKT) in interneta v razvojna prizadevanja se kot družba odpovedujemo razvojnim potencialom, ki jih omogočata IKT in internet. Če ne bomo opustili take prakse, se bo nadaljevalo razvojno zaostajanje za državami, ki tem področjem namenjajo najvišje prioritete.« |
Se še spomnite, kako ponosno je naša vladno-gospodarska delegacija s premierjem dr. Mirom Cerarjem na čelu decembra lani odpotovala v ZDA in kako so potem njeni člani ameriškim sogovornikom dopovedovali, da pripravljamo celo svoj državni računalniški oblak (DRO), saj želimo postati vodilna digitalna skupnost in najbolj informacijsko referenčna država na stari celini, da pa sicer zato iščemo (potrebujemo) tudi zanesljive dolgoročne strateške partnerje, ki bodo pripravljeni pri nas vlagati in Slovencem zagotoviti nova delovna mesta? Kot rečeno: zgolj lepe besede, izrečene ali zapisane, ne morejo že kar zagotoviti zaželenih sprememb. Treba je veliko več.
Pa tudi digitalizacija, s katero – glede tega pač ni nobenega dvoma – zamujamo, ni edini veliki izziv, z lotevanjem katerega se nam že zelo mudi. Izvršilna veja oblasti bi najmanj enako vehementno morala (po)hiteti tudi z reševanjem nekaterih drugih, morda v tem hipu celo, ja, še bolj prioritetnih problemov. Če omenimo samo dva: Slovenija bo, kot vse kaže, strukturni primanjkljaj letos žal znižala le za 0,1 odstotka bruto domačega proizvoda (BDP), čeprav bi ga, če bi rada do leta 2020 imela popolnoma uravnotežen proračun, morala za najmanj 0,6 odstotka, in drugič, tudi če bo v prihodnjih letih k nam prihajalo (in pri nas ostajalo) manj migrantov in beguncev kot v zadnjih mesecih, bo to za nas še vedno velik varnostni in finančni zalogaj. Obeh izzivov bi se morali naši oblastniki odgovorneje lotiti, točno, ne šele jutri, že pred časom. Nekako v skladu z ljudsko modrostjo Najprej štal'ca, pol pa krav'ca. Resda simpatično prednostno uresničevanje digitalne ponudbe pa nam pove, da se je politika morda celo zavestno odločila za taktiko Najprej strategija o informacijsko-komunikacijski krav'ci, za proračunsko in tudi (zaradi migrantske krize, za katero nihče ne ve, kdaj se bo končala) varnostno štal'co pa bo že še čas. Vendar pa strukturnega proračunskega primanjkljaja brez nujnih strukturnih reform, ki pa jih še ni na vidiku, zagotovo ne bo mogoče uspešno obvladovati, kaj šele dovolj hitro zmanjševati in zmanjšati. Vlada pa kot da ne premore niti najmanjšega strateškega razmisleka. Čeprav bi si morala upati reči bobu bob: »Razmere se pravzaprav še vedno lahko zapletejo in celo poslabšajo, zato...«
