Jutri bomo nazdravljali. Z marsikom in z marsičim. Je zadnji dan leta 2017, pojutrišnjem se bo začelo pisati 2018. Čas je torej za pogled naprej. Kakršen koli že bo. Preteklosti tako ali tako ni moč popraviti.
Statistiki so po kdo ve kakšni algoritemski metodi izračunali, da bo na prvi dan novega leta v Sloveniji na svet privekalo 57 novorojenčkov. Nič več in nič manj. Ti naj bi predstavljali 15 tisočink odstotka od skupno 385.793 na 1. januarja dan rojenih malčic in malčkov po svetu. Zgolj Indijke naj bi jih prispevale 69.070, Kitajke denimo 44.760. Pa bodo vsi med njimi imeli tudi možnost, da denimo doživijo 22. stoletje?
Žal ne, statistiki to srečo napovedujejo zgolj polovici. Že prvi dan po porodu umre vsaj 2600 na zemeljski obli rojenih otrok, poltretji milijon jih ne dočaka niti enega meseca starosti. Svetovni podatkovni laboratorij je izračunal celo, da bo januarja 2018 rojeni mali Šved živel do leta 2100, slovenski novorojenček do leta 2099, medtem ko somalijski ne bo dočakal niti leta 2075. Ker za to ni možnosti. Ker je revščine veliko preveč. 767 milijonov Zemljanov živi danes v revščini, samo v Sloveniji je takih 280.000, več kot polovica je otrok. Ob rojstvu je vsakomur dano vse, potem pa nekdo ali nekaj presodi.
Jutri se izteka leto, ki zaznamuje 25 let delovanja našega in vašega Sklada Ivana Krambergerja. Ne poznam časopisa na svetu, ki bi opravljal takšno humanitarno poslanstvo. Ki ne bi tolažil in izgubljenega ponosa ter vere v življenje vračal le s črkami na časopisnem papirju, temveč z dejanji. Dvesto devetdesetim slovenskim družinam z domala tisoč otroki smo v teh petindvajsetih letih znova na obraz priklicali že pozabljeni nasmeh. Posebno nepozabno je bilo gledati lesk v otroških očeh, ki jim je Kramberger prinesel igrače; da sploh obstajajo, dotlej niso vedeli. Tem družinam smo razdelili natanko 563.213 evrov. Veliko ali malo? Ogromno, neprecenljivo, kajti zbrali ste jih vi, drage bralke in bralci Novic, marsikdo med vami je za pomoč postrgal svoje zadnje prihranke.
Naj bo v 2018. čim manj revnih, obupanih, bolnih, nemočnih! Če pa bo usoda nemara res močnejša, si preberite zgodbo Pohorke Polonce na sosednji strani, ki ji je prvo iskrico upanja prižgal prav vaš in naš Krambergerjev sklad. Srečno!
