Razvajen otrok kot posledica razvajanja oz. permisivne vzgoje se mnogim zdi zelo pereč vzgojni in družbeni problem. Za tajkunsko (zlorabljevalsko) miselnost je razvajen otrok, ki ga zanimajo zgolj lastne želje in potrebe, očitno huda grožnja. Ni ga namreč mogoče izkoristiti, ker je on tisti, ki izkorišča (odrasle). Nekateri bi, da bi zaustavili to »zlo« permisivne vzgoje, kar ponovno legalizirali telesno kaznovanje in se jim celo zdi, da država z zakonskimi prepovedmi telesnega nasilja nad otroki jemlje odraslim legalne pravice do vzgajanja lastnih otrok.
Seveda pa ima ta »strokovna javnost«, ki zagovarja izključne pravice sveta odraslih, ki naj bi jih grobo kršil svet otrok, še vedno pravo slepo pego pri resnično tragičnih posledicah škodljive vzgoje, ki jih povzročajo škodljivi starši svojim otrokom. Nevrotični, prestrašeni, zlomljeni mladi ljudje, ki so na antidepresivih, pomirjevalih in so jih starši že vse od otroštva dušili, zatirali, nenehno kritizirali, uničevali osebnost, jim uničili življenje in jih obsodili na »life long suffer«, vseživljenjsko trpljenje z nevrotičnimi simptomi, so resničen (še vedno prikrit) družbeni problem. Teh mladih ljudi z uničenim življenjem je pravzaprav neprimerno več kot razvajenih (množice psihologov, psihoterapevtov, svetovalcev, socialnih delavcev se vsak dan srečujejo z njimi, gledajo njihovo trpljenje in jim ne znajo resnično pomagati). Očitno pa obstaja nekakšna družbena prepoved, da bi se na glas govorilo o nevrozi in duševnih motnjah množice mladih.
Polomljena krila
Razvajen otrok ali mladostnik ne trpi, trpijo le odrasli okoli njega, zato je razumljivo, zakaj odrasle ta problem tako muči. Medtem pa ima nevrotik polomljena krila in sploh ne more poleteti iz gnezda svojih staršev v širše socialne odnose zunaj družine. Škodljivi starši, ki so lastnega otroka uničili in razvili nevrotika, ga imajo pogosto na koncu doma na grbi, nesposobnega, da bi se osamosvojil. To jim ne ustreza le na zavestni ravni; nezavedno potrebujejo ob sebi nekoga, ki ga lahko vsakodnevno kritizirajo, ponižujejo, sramotijo itd. Škodljivi starši namreč brez nemočne žrtve, ki jo lahko nenehno napadajo, boleče začutijo praznino in bolečino lastnega življenja. V odnosu do svojih otrok zato vse od začetka nastopajo kot »buldožerji«, razdiralno, izkoriščevalsko, le s stališča lastnih potreb in interesov, brez vsake empatije za njihova čustva in potrebe.
Kdo bo zmagovalec?
Tudi razvajeni otroci se razvijejo ob odraslih, ki imajo sami moten občutek zase in za postavljanje lastnih osebnih meja, vendar je v tem primeru v odnosu tehtnica zadovoljitve potreb in želja močno nagnjena na stran otroka v škodo staršev (v tem primeru so starši poraženci). Razvajen otrok dobi in doseže vse, kar si zaželi, naredi vse, kar si zaželi, vse mu je izpolnjeno, vse mu je prineseno na pladnju, za nič se mu ni treba potruditi, vse dobi brezpogojno brez truda, v konfliktih vedno zmaga itd. Mnogi odrasli se kar naježijo ob značilnostih razvajenih otrok, vendar se zdi, da taka vsedopuščajoča vzgoja najbolj ogroža odrasle z visoko stopnjo narcisizma, tiste, ki postavljajo svoje potrebe in želje pred otrokove, ki mislijo, da jim je že zato, ker so odrasli in starši, vedno dovoljeno uporabljati svojo moč nad otrokom in biti vedno v vlogi zmagovalca (in hočejo videti otroka v vlogi poraženca). Psihološko dejstvo je, da je najhujše, kar se lahko otroku zgodi, to, da ima starša narcisa. Taki starši se zanimajo le zase in svoje potrebe in niso sposobni razumeti in priznati legitimnih potreb drugih oseb v odnosu, kar še prav posebej velja za njihove otroke, ki so po naravi stvari razvojno na stopnji primarnega narcisizma in naravnanosti nase in na svoje potrebe.
Nesposobni za ljubezen
Roditelj narcis, ki je nesposoben ljubezni in dajanja, se mora vsakodnevno spopadati z naravno upornostjo in egocentričnostjo svojih otrok, z njihovo potrebo »biti v središču«, »biti center dogajanja«, kar pri njem nujno sproža neprijetne občutke ljubosumja, tekmovalnosti, zavisti in besa. Edini način, ki ga zmore v odnosu do svojega otroka, je, da uniči njegov primarni narcisizem, da uniči njegovo naravno potrebo po »postavljanju«, »biti center«. Tak roditelj, nesposoben ljubezni in dajanja, pahne otroka na pot v nevrozo že zelo zgodaj, ko je njegov naravni primarni narcisizem še močno izražen (že v prvih mesecih in letih življenja), tako da ignorira njegove naravne potrebe po odvisnosti in hkrati zatira njegove naravne težnje po avtonomiji. Otrok nevrotik je žrtvovan na oltarju narcisizma lastnega starša narcisa.
Bistvo dileme »ali nevrotik ali razvajenec« je torej v tem, kam je v odnosu nagnjena tehtnica moči in s tem zadovoljevanja potreb in želja, ali na stran staršev ali na stran otroka. Nevrotični, psihopatični, mazohistični ali narcistični starši bodo vedno imeli problem ravnotežja moči in s tem pravičnosti pri zadovoljevanju potreb v odnosu z otrokom. Eni bodo hoteli biti prepogosto zmagovalci, imeti moč v svojih rokah na račun otrokove moči in zadovoljenih potreb, drugi pa se bodo nasprotno postavljali v vlogo poražencev, ki vedno popustijo otroku in s tem zatajijo lastno moč in lastne potrebe. Tuj jim je proces razvijanja zdravega odnosa, »odnos zmagam-zmagaš« (Bluestein), »reševanje konfliktov brez poražencev« (Gordon), kjer gre za ravnotežje moči med otroki in starši, kjer se starši zavedajo, da morajo otroku dopustiti občutek moči in zadovoljitve njegovih (narcističnih) potreb in hkrati ne zanemariti svojih.
Razvajen otrok ne bo nevrotik
Kakor koli je razvajen otrok lahko zoprn (kar tudi je), se moramo le zavedati, da pretirano svobodni, »razpuščeni« otroci ne bodo, ko bodo postali odrasli, imeli potrebe po antidepresivih, ne bodo obiskovali psihoterapije, to bodo počeli tisti mladi, ki so bili vzgajani prestrogo in brez take ali drugačne možnosti svobodnega izražanja. Nevrotiki se ne naredijo v preveč svobodnih (»razpuščenih«) družinah, temveč v družinah z nič ali premalo svobode, kjer so člani preveč navezani, prepleteni med sabo, kjer so meje med člani zabrisane, kjer je nujno doma, ne vedno vidno, zlorabljanje najranljivejših.
O nevrotičnih mladih ljudeh kot množičnem patološkem družbenem pojavu, ki so rezultat slabega ravnanja škodljivih staršev, je veliko pisal že znani psiholog Marjan Košiček, pa ni bilo prav nobenih javnih odzivov na njegove ugotovitve. Košiček je bil edini v našem prostoru, ki je brez dlake na jeziku omenjal pojem »škodljivi starši«. Omenjal je čustveno motene starše, ki uporabljajo vse vrste poniževanja in razdiralnih kritik v odnosu do svojih otrok, tudi takrat ko so ti v stiski in bi potrebovali starševsko podporo. Od rojstva vsakodnevno doživljajo duševno (in telesno) trpinčenje in sistematično uničevanje svoje osebnosti in samopodobe.
Strupeni starši
Nedvomno vsak dan poslušajo klasične parole črne pedagogike: razvajen si, len si, da kar smrdi od tebe!; tako kot si boš postlal, tako boš ležal; brez muje se še čevelj ne obuje in podobno. Vedeti je treba, da je beseda razvajenost najbolj priljubljena ravno pri škodljivih oz. strupenih starših (kot jih je imenovala Susan Forward v knjigi Strupeni starši), ki hkrati nerealno zahtevajo od svojih otrok popolnost. Razvijanje nekakšne paranoje pred razvajenostjo in »mita o razvajenosti«, hkrati pa poskusi zanikanja duševnega trpljenja otrok in mladih ljudi v družinskih okoljih najbolj jasno kaže na dejstvo, da je družba še vedno bolj na strani odraslih kot otrok (kot je to revolucionarno pronicljivo ugotavljala Alice Miller). Nihče ne zagovarja razvajenosti, vendar je res, da je razvajen otrok nevaren tekmec, grožnja nevrotičnemu odraslemu, ki se boji, da bo s tem izgubil svoj privilegij moči, ki ga ima v odnosu do otroka. Razvajen otrok je pretirano zahteven otrok in je zato nevrotičnemu odraslemu nesprejemljiva konkurenca, saj od njega ne more ničesar dobiti, ne more zadovoljiti svojih potreb in želje na račun otroških.
Kaj pa empatija?
Slovenski psihiater in sodni izvedenec, dr. Gorazd Mrevlje, je pred kratkim povedal za ta trenutek že kar bogokletno misel, da je »današnji mladini težko pri odraščanju in vključevanju v družbo«. Ta javno izrečena misel je v popolnem nasprotju s tistim, kar je trenuten trend, ki se kaže v močni nestrpnosti do t. i. razvajenosti in s tem do otrok in mladih ljudi nasploh. Dr. Mrevlje spada med tiste žlahtne ljudi in strokovnjake, ki so bili zame že psihiater dr. Jože Lokar (žal umrl že 1996), dr. Slavko Ziherl (umrl 2012) in Hubert Požarnik. Ti strokovnjaki niso podlegali splošnemu mitu o razvajenosti, temveč so se zavedali, da je svet odraslih tisti, ki je problematičen, in ne svet otrok, ki naravno pričakuje pomoč in podporo za lastno samostojno življenje od odraslih.
Ko sem razmišljal o tem, kaj razlikuje ti dve skupini strokovnjakov (večina se ukvarja s pomočjo ljudem v stiski), sem spoznal, da je predvsem ena ključna značilnost. In to je empatija. Po slovensko bi rekli sočutje in občutljivost za človeka, pristna človeška toplina. Pri prvih vidim tega zelo malo, druge pa ta žlahtna lastnost določa in krasi v njihovi osebnostni celovitosti.
Danes so merila, ki jih postavlja družba, še veliko ostrejša, večji so tekmovalnost, pričakovanja in obremenitve, ni služb, ni stanovanj za mlade družine, družbena realnost pa, z vsemi katastrofalnimi zgledi skorumpiranih družbenih avtoritet, nič kaj obetavna. Mladi ljudje pa potrebujejo upanje za naprej. In podporo. Če tega družba kot celota in odrasli v njej ne zagotavljajo, potem je to znak, da je z družbo nekaj hudo narobe. To pa je danes vsem očitno.
* Mag. Zvone Krušič, sociolog
