Nasilneži in zlohotna dekleta niso nič novega, sodobna tehnologija pa jim je omogočila povsem novo področje delovanja. Odrasli smo večinoma odporni proti zbadljivkam, vemo, da je njihov namen škoditi in da niso resnične, za otroke pa imajo lahko resne posledice, v zadnjem času so jim vse bolj izpostavljeni tudi prek spleta. Staršem ni vedno lahko prepoznati, kdaj naj posredujejo, saj otroci tehnologijo uporabljajo drugače; že zelo kmalu igrajo spletne igrice ali pošiljajo esemese prek svojih mobilnikov. Večina najstnikov ima tako imenovane pametne telefone in so ves čas povezani z internetom. Mnogi obiskujejo družabna omrežja in ves dan komunicirajo z vrstniki, pošiljanje elektronske pošte je zanje skorajda zastarelo. Napredek tehnologije je lahko za odrasle nedosegljiv, a kljub temu lahko spremljamo, kaj se dogaja z otrokom na medmrežju. Enako velja za njegova dejanja v resničnem življenju.
Spletno nadlegovanje predstavljajo različne grožnje, spravljanje v zadrego ali opravljanje. Med mladimi, kadar so vpleteni odrasli, najpogosteje govorimo o zlorabi ali zasledovanju, gre za kriminalni dejanji, ki se lahko kaznujeta z zaporom.
Spletno nadlegovanje lahko kdaj hitro prepoznamo, če gre za hudoben, grob ali krut odgovor na besedilno sporočilo, tvit ali spremembo statusa na facebooku. Težje je zaslediti druge oblike, kot so posnemanje žrtve na spletu, posredovanje osebnih podatkov, fotografij ali videoposnetkov, katerih namen je prizadeti ali sramotiti drugega. Nekateri otroci so razkrili, da so ustvarili lažne profile, spletne strani ali celo prosili ljudi, da bi lahko z njihovo pomočjo nadlegovali druge. Po nekaterih raziskavah je tovrstnemu nasilju izpostavljen vsak šesti otrok in vsak tretji najstnik; večji je dostop do računalnikov in mobilnikov, več je nadlegovanja. V nasprotju z napadi, ki so bili omejeni na šolo in dvorišče, je spletno nadlegovanje prostorsko in časovno neomejeno.
Posledice tovrstnih oblik nasilja so lahko tesnoba, depresija in druge motnje, ki so povezane s stresom, v redkih primerih lahko vodijo celo v samomor. Žrtve se pogosto nočejo razkriti staršem ali učiteljem, ker jih je sram ali se bojijo, da ne bodo več smeli uporabljati računalnika. Najbolj očitni znaki, da je otrok žrtev, so: skrivnostnost o svojem digitalnem življenju, izogibanje šoli in družabnim srečanjem, slabe ocene, izbruhi jeze, nihanje v razpoloženju, spanju in apetitu. Opazna je lahko čustvena stiska po uporabi računalnika ali telefona. Če odkrijemo, da je naš otrok žrtev, se moramo z njim najprej pogovoriti; lahko mu povemo, kako smo se mi soočali s tovrstnimi težavami, ko smo bili majhni. Pomembno je, da se zaveda, da ni kriv in da so napadalci tisti, ki so v resnici šibki. Nato moramo govoriti z učitelji in strokovno šolsko službo; večina šol se problema zaveda, vendar moramo namero pred prijavo razkriti otroku. Če ta vztrajno nasprotuje, velja premisliti in zadevo rešiti drugače. Nasilneža lahko blokiramo na elektronski pošti in drugih spletnih aplikacijah, otroku omejimo dostop do določenih storitev, omejimo tudi čas uporabe računalnika ali mobilnika. Obstajajo tudi možnosti starševskega nadzora otrokove elektronske korespondence in internetne zgodovine.
Če ugotovimo, da je naš otrok nasilnež, moramo takoj ukrepati in ga ustaviti; odločno mu moramo pojasniti posledice njegovih dejanj. Doumeti mora, da lahko draženje in šale zelo prizadenejo drugega človeka in da je tovrstno vedenje v celoti nesprejemljivo. Če sami niste uspešni, poiščite pomoč učiteljev ali šolske strokovne službe. Morda lahko organizirate obisk pri terapevtu, da se vaš otrok nauči soočanja z jezo, prizadetostjo, frustracijo in drugimi težkimi čustvi na bolj zdrav način.
