»Za pripadnike slovanskih plemen so bili nemi Germani, ker niso razumeli njihove govorice. Zato jih Slovani imenujemo – Nemci,« piše o govoru Viljem Ščuka, dr. med., v knjigi Šolar na poti do sebe. Razvoj govora je potekal polagoma, skoraj milijon let, in človeška govorica je »mogočna zvočna scena, rojena v materinem naročju«. O sluhu smo se pogovarjali prav s Ščuko, psihoterapevtom, natančneje tudi o tem, zakaj je pomemben in kako se je doživljal sam, ko je nehal slišati drugega.
Absurdno je, kako se spreminjajo razmerja dialoga, ko eden sliši, drugi ne.
Ob tem še zanimivost: absurd je tujka za nesmisel, v arabščini pomeni človeka, ki ne sliši. Izhaja iz latinske besede surdus, ki označuje gluhega ali nemega. Ves človeški smisel je v govoru in komunikaciji, zato je sluh izjemno pomemben. Kljub temu, da smo ljudje bitja petih čutov, so prvi trije čuti na blizu – dotik, vonj in okus – zadnja dva, sluh in vid, pa sta čutili na daleč. Vid je čutilo živali, ker je pogled tisti, ki frapira, medtem ko je sluh značilno človeško čutilo, ker smo bitja, ki komuniciramo prek zvoka. Smo edina bitja, ki se rojevamo s krikom. »Le« 15 odstotkov dražljajev sprejemamo prek zvoka (80 odstotkov z vidom in pet odstotkov z drugimi čutili), a smo vseeno slušna bitja. Hendikep, ki ostane zaradi vida, je veliko manjši kot hendikep, ki ostane zaradi sluha.
Kot ogrožene vidimo predvsem slepe, a oni imajo na voljo pot, ki so jo v možganih šele pred kratkim odkrili, in sicer t. i. dinozavrsko slušno pot, ki pa je podzavestna. Tako da tudi slepec s podzavestnim očesom vidi, čeprav se tega ne zaveda. Kdor je gluhonem, težko komunicira. Znana pa je Helen Keller, ki je uresničila ogromne potenciale s samo tremi čutili; dotikom, vonjem in okusom. Pri človeku je zlasti velik hendikep takrat, ko njegove komunikacijske sposobnosti ne sprejmemo. Sem dvojezičen, rojen sem v Trstu, in z zelo neprijetnimi občutki se spominjam trenutkov, ko so fašisti prepovedovali mojo materinščino, slovenščino. Nacionalna ali jezikovna nestrpnost velja za najbolj kruto kazen za osebnostni razvoj posameznika, saj ga čustveno pohabi in človeško razvrednoti. Materinščina izhaja iz duševnosti in duhovnosti, človekove notranjosti, drugih jezikov se učimo razumsko.
Sam sem sluh začel izgubljati po petdesetem letu. Prej velik ljubitelj umetnosti, glasbe, družbe kot take sem se začel osamljati, in to samo zato, ker nisem slišal. Vse dokler me niso kolegi prisilili, da sem si omislil – slušni aparat. Otepal sem se ga, zdaj imam najmodernejšega. Dolgo sem skrival svojo naglušnost, zdaj je ne več. Saj nisem sam kriv zanjo.
Zakaj ga niste hoteli?
Predsodek pač, zdelo se mi je, da je to samo za stare. Zdaj vidim, da ni tako. Spet hodim na koncerte! Ima pa moj aparat tudi različne nastavitve; recimo za govor v hrupu, govor v tišini, za poslušanje glasbe ... Je tudi pravi računalnik, kajti vse glasove, ki so enaki in nesmiselni, preprosto zbriše. Ropot tako slišim samo prve pol minute.
In kako ste skrivali naglušnost?
Naučil sem se brati z ustnic. Hudo pa je bilo, ker sem dostikrat narobe razumel vprašanje in ponudil napačen odgovor. Zdaj ko imam slušni aparat, je seveda drugače, a nemalokrat se mi je zgodilo, da me je tisti na drugi strani gledal z neznanskim začudenjem, ker sem očitno govoril povsem narobe.
Od kod nestrpnost do tistih, ki slabše slišijo?
Veste, nimamo časa, ne znamo več komunicirati, kajti komuniciranje ni samo izmenjava informacij, temveč preoblikovanje informacij iz razumevanja v doživetje. Za to pa seveda potrebujemo čas. Velikokrat si rečemo, da zdaj pa za te stvari res nimamo časa, in če kdo počasi govori, jeclja, ne zna natančno in hitro ubesediti svojih misli, postanemo nestrpni.
Naj vam povem anekdoto: še pred vojno sem bil v Sarajevu gost nekdaj finega avstrijskega hotela Evropa; med vojno je pogorel. Neko popoldne sem šprical predavanje psihoterapevtskega simpozija in posedal v hotelski restavraciji. Nenadoma je vstopil gospod v kamgarnskem plašču, z lepim klobukom in rokavicami. Natakar se mu je priklonil in rekel: 'Izvolite.' In gospod: 'Kahvu jedvu, ali nemoj brzo.' Gospod je sedel, bral Oslobođenje, natakar je kavo pripravljal počasi, da je gospod lahko hrepenel po doživetju. Tega Slovenci ne znamo. Takrat, v tisti staromodni restavraciji, sem doživel tisto pravo kavo.
Ko bi le besede znali oblikovati tako, da bi postale pesmi, da bi jih lahko doživeli. To bi bila komunikacija! Gluhi človek, ki nima sposobnosti metaforike, ker se je ni učil, je ne zmore, se izraža nevrotično, hitro, prestrašen, da ga ne bodo razumeli, sprejeli.
Lahko ponudite kakšno opozorilo, kako ohraniti sluh?
Nenehno ga je treba gojiti. Zelo hrupna glasba, ki presega od 80 do 100 decibelov, je nevarna, nevarno je tudi potapljanje v mrzli vodi, zamašene obnosne votline, vnetja grla, saj lahko sluz, ki se nabira v prehodu od srednjega ušesa do nosne votline, povzroči trajno kronično vnetje srednjega ušesa in nagnitje bobniča. To je tisto, kar lahko kasneje povzroči tudi izgubo sluha. No, popolne izgube ni več; če je le ohranjen slušni živec, lahko veliko pomagajo že otrokom ob rojstvu.
