»Žal nas nihče ne nauči, kaj naj naredimo s svojimi čustvi. Jaz sem se po samomoru očeta soočala s tem, kako jih izraziti, kako spregovoriti o njih,« se spominja gospa, rekli ji bomo Nuša. Ne zaradi nje, ampak zaradi tega, ker ne bi rada izpostavljala družine. Njen oče je umrl, ko je imela 16 let, in našla ga je prav ona. O samomoru doma takrat niso govorili, mama ji je svetovala, naj prijateljem reče, da je šlo za nesrečo. »Samomor je bil neke vrste sramota.« Urška Cvetkovič iz slovenskega društva Hospic pa opozarja, da je za otroke žalovanje zelo pomembno, če želimo, da odrastejo v osebe, ki bodo lahko zaupale.
V Sloveniji si je lani življenje vzelo 448 ljudi, 361 moških in 87 žensk. Natančnega podatka, koliko otrok je zaradi posledic samomora izgubilo starše, nimamo. A takšna izguba pri vsakem povzroči zelo hudo stisko. »Samomor staršev globoko zareže v otrokovo življenje,« poudarja Urška Cvetkovič, ki pri Hospicu dela v programu za žalujoče otroke. Njene trditve podpre tudi pripoved Zvezdane Mlakar. Igralkin oče si je vzel življenje, ko je imela šest let. »Kar naenkrat je množica ljudi hodila po našem stanovanju, neke tete so mi govorile, da bo vse v redu, jaz pa sem vedela, da je nekaj zelo zelo narobe!« Takrat se je prestrašila, da bo izgubila tudi mamo. »Strah zapuščenosti me spremlja vse življenje. Ne smrti, ampak zapuščenosti!« Mama ji je stala ob strani, a takrat bi tudi ona potrebovala pomoč.
Strah pred zapuščenostjo
»Bilo me je zelo strah, marsičesa – tega, da si še mamica kaj naredili, ljudi, življenja. Namesto da bi se ukvarjala z vsakdanjimi najstniškimi stvarmi, sem razmišljala o temah, kot so smisel življenja, veliko seveda tudi o smrti,« deli svojo izkušnjo Nuša, ki so jo prvih nekaj mesecev po tragičnem dogodku spremljale tudi podobe umrlega očeta, zaradi česar ni spala cele noči. V takšnih primerih Urška Cvetkovič staršem svetuje, naj za otroka poiščejo strokovno pomoč.
Vsi pa ne glede na moč izražanja čustev ob izgubi potrebujejo močno oporo, saj se otroku zatresejo občutek varnost, zaupanja in reda. »Dvomiti začne o samopodobi, porajajo se zelo močna čustva krivde, strahu, groze, jeze. Zato potrebuje zares veliko podpore, ljubezni, sočutja, zagotovil, da ne bo ostal sam,« poudarja članica Hospica in svetuje, naj mu dopustimo, da postavlja vprašanja, ki jih želi. Nanje mu odgovorimo preprosto, odkrito in letom primerno.
Otroci vedo
Prenesti novico o samomoru otroku je velikokrat ena najtežjih stvari za odrasle, še posebno za preživelega očeta ali mamo, ki se tudi sama navadno težko znajdeta, opaža psihologinja asist. Vita Poštuvan. Mama treh otrok, recimo ji Iva, pravi, da si po izgubi partnerja ni opomogla več mesecev. A kljub temu je govorila z otroki, čeprav je v tistem času skrb zanje potisnila na stran in je potrebovala pomoč. Starši dajo s svojim čustvovanjem otrokom vedeti, da je to dovoljeno, in mu tako olajšajo žalovanje, pravi Cvetkovičeva.
»Veliko ljudi poroča, da niso imeli priložnosti govoriti o samomoru očeta ali mame ali da so jim dolga leta to informacijo v družini prikrivali, češ da je šlo za nesrečo. Nekateri odrasli želijo otroka zaščititi pred težko novico, včasih zato, ker mu je ne zmorejo sporočiti. Je pa spoznanje, da se je prikrivalo način smrti, pogosto zelo boleče in lahko ima posledice tudi v komplikacijah ob žalovanju,« povzema poglobljene intervjuje z 19 sogovorniki psihologinja, ki se ukvarja s proučevanjem in preprečevanjem samomorilnega vedenja.
Urška Cvetkovič, ki pri Hospicu za otroke in žalujočo mladino pripravlja tabore, naslednji se bo zgodil v oktobru, pa opaža, da jih informacije otrok pogosto presenetijo. »Na taboru v skupinah zelo konkretno spregovorijo o izkušnjah. Drug drugega znajo povprašati o vseh okoliščinah v zvezi s samomorom in presenečajo s pristnostjo in realnostjo tudi v takšnih težkih življenjskih položajih. Večkrat doživimo, da tisti, za katere starši trdijo, da ne vedo, kaj se je zgodilo, na taboru zelo jasno spregovorijo o dejstvih, ki so jih izvedeli od drugih.«
Mama treh otrok
Iva je svojim otrokom, najmlajši je imel ob izgubi očeta leto dni, postopoma dajala informacije. Starejšemu, ki je že hodil v šolo, je povedala, kaj se je zgodilo, srednjemu, ki je bil na pragu šole, je pojasnila, da njenega partnerja ne bo več nazaj. »Pokazala sem zvezdico na nebu in povedala, da nas zdaj od tam gleda.« Najmlajši se dogodka ne spomni, a je v vrtcu opazil, da po druge prihajajo tudi očetje. »Ponj sem prihajala samo jaz in takrat sem mu povedala, da očeta nima, kasneje v mali šoli sem mu pojasnila, da je umrl, čez čas, v tretjem razredu, pa še, da je storil samomor.« Njeni starši niso vedeli, kaj odgovoriti vnuku, ki jih je spraševal po očetu. Rekli so, »da se je nekaj zgodilo«, kar je stopnjevalo njegovo radovednost. »Veliko smo hodili na sprehode, tako sem mu enkrat pojasnila, da nekateri ljudje ne umrejo v prometni nesreči ali pa jih nihče ne ustreli, tako kot v filmih, ampak nočejo živeti, ker jim je pretežko. Prav tako sem mu razložila, da za to ni kriv nihče. Da se je tako odločil sam.«
Letom in času primerno
Vita Poštuvan opozarja, da na področju razumevanja samomora pri otrocih ni veliko raziskav. A ena od njih kaže, da le tretjina sedemletnikov razume koncept samomora, pri desetih naj bi bil razumljiv vsem. Namestnica vodje Slovenskega centra za raziskovanje samomora še dodaja, da pri podajanju informacije ni pomembna le starost otroka, ampak tudi čas, ko to sporočimo. »Prva novica je morda krajša, saj bo že novica o smrti pretresla otroka. Nekateri avtorji predlagajo faze, koliko podrobnosti sporočimo: od tega, da pojasnimo, da je oseba umrla, podamo preproste podrobnosti o načinu smrti in nadalje o tem, da si je oseba vzela življenje, do tega, da opišemo več o smrti in poskusimo pojasniti razloge za samomor.«
A samomor ali smrt nekoga, ki ga imamo radi, ni nikoli samo enkraten dogodek, to je prvo poglavje v nadaljevanju življenja brez ljubljene osebe. In za veliko otrok je drugo leto po smrti še težje kot prvo. Zelo pomembno je, da ne predpostavljamo, da je že čas, da gre življenje naprej in preneha žalovati.
Če otrok o samomoru ne želi govoriti, mu lahko predlagamo, naj svoja čustva nariše ali jih izrazi kako drugače kreativno, svetuje Cvetkovičeva. K pogovoru ga lahko povabimo s stavkom: »Nekateri otroci mislijo, da jih njihov oče ali mama ni imel rad, ker je naredil samomor. Ali tudi ti misliš tako?« Sledijo naj ustrezna pojasnila in podpora. Pripravljeni ga moramo biti poslušati, ko se za to odloči. Ni pa mu treba povedati več, kot ga zanima.
Krivda in olajšanje
Prav krivda je eno od tistih čustev, ki jih svojci osebe, ki je naredila samomor, pogosto čutijo. Zvezdanin oče je s samomorom grozil večkrat: »Če bi se to dogajalo danes, bi najbrž poiskali pomoč! V tistih časih pa takšne pomoči ni bilo in občutek krivde, občutek, da bi ga lahko rešili, tli v meni in moji mami. Zato danes govorim o tem na glas!«
Da ni opazila črnih misli in preprečila samomora, se je dolgo obtoževala tudi naša sogovornica Iva. A četudi smo pozorni na znake, vseh samomorov ni mogoče preprečiti, ti so stalnica človeške zgodovine. Samomor je splet okoliščin in zanj ni enega krivca. Kot družba pa se moramo truditi omiliti dejavnike tveganja, ponudimo pomoč, za katero pa ni nujno, da bo sprejeta. A tega odrasli, kaj šele otroci, ne razumemo vedno. Pogosto čutijo, da niso bili dovolj pridni ali da jih oče ali mama, ki je napravil samomor, ni imel rad. A krivda ni edino močno čustvo.
Nino so po samomoru, ker so se v družini že dlje dogajale težke preizkušnje, tudi nasilje, spremljala različna čustva. »Ko je moj oče umrl, sem čutila olajšanje, jezo; mislila sem, da sem zato slab človek. Danes vem, da sem imela pravico tako čutiti, čeprav ali pa ravno zato, ker sem imela očeta zelo rada. Veliko je bilo tudi občutkov, zakaj nisem prišla prej domov, morda bi lahko preprečila njegovo dejanje.«
Študija Vite Poštuvan pa je pokazala, da nekateri bližnji po samomoru zavračajo občutke krivde. To so predvsem tisti, ki so že prej ogromno pomagali umrlemu ali njegovim potrebam prilagodili življenjski slog. »Vendar pa je tudi v takšnih primerih tema krivde pomembna. Nekateri namreč občutijo obsojanje okolice.«
Obsojanje in zbadanje
Iva je opazila, da so najstarejšega sina v šoli že zbadali zaradi samomora v družini, ki se je zgodil pred več kot desetletjem. Zato jo je strah, da bi kaj podobnega doživel tudi najmlajši. Najbolj jo skrbi, da bi mu kdaj rekli: »Saj ni čudno, da je napravil samomor, če si pa takšen,« kar se je zgodilo pri njenih znancih s podobno izkušnjo. Tudi Zvezdani obtožbe niso neznanka. »Prav bi bilo, da se ljudje ne bi sprenevedali, šepetali in me stigmatizirali v dete samomorilca. Prav bi bilo, da nikoli ne bi slišala stavka o krivdi, tistega: 'Saj ga je ona pognala v smrt!' Moja mama? Jaz?«
Z odkritostjo lahko otroka opolnomočimo. Mu pojasnimo, naj ignorira pripombe, se nauči povedati, da je bil oče ali mama bolan in da je bil zelo žalosten, ker je storil samomor. Zbadanje naj zaupa odraslim in sam postavi mejo v pogovoru. »Lahko jih naučimo, kako prekiniti pogovor, ko se počutijo nelagodno, jih opolnomočimo, da zmorejo reči: 'O tem ne želim govoriti.'«
Vprašanje ostane
Pri samomorilnosti gre vedno za preplet dejavnikov iz okolja in genetskih dejavnikov. Zato je bila Iva vedno pozorna na ravnanje otrok, strah ji je zlezel pod kožo in večkrat je bila nemirna, če se najstarejši sin predolgo ni vrnil z bazena ali od prijateljev. Pravi, da jo že zdaj vznemirja, ker ve, da bo več samostojnosti kmalu potreboval tudi najmlajši.
Nuša pa se je veliko let spraševala, kaj privede človeka do tega, da naredi samomor. »V letih odraščanja po očetovem samomoru je bila moja prva misel velikokrat, ko je šlo kaj narobe, kaj pa če bi naredila samomor. Dobiš neki vzorec, ampak jaz sem dokaz, da ga je možno prerasti. Zdaj rada živim, in čeprav je bila pot, ki sem jo prehodila do spoznanja, da je življenje lepo, zelo težka in velikokrat polna strahov, sem danes zelo hvaležna za to izkušnjo.«
Geni in okolje
Družinska zgodovina samomorilnega vedenja je žal pogosto dejavnik tveganja za samomor. »V družinah, kjer je več ljudi umrlo na tak način, je večje tveganje. Razlog je lahko v večji genetski obremenjenosti s katero od duševnih bolezni, ki povečajo tveganje za samomor: npr. depresijo, zlorabo alkohola. Vendar je hkrati – po mojem mnenju še bolj – pomembno socialno okolje. Na eni strani to pomeni modelno učenje o tem, kako se soočati s težavami. Tam, kjer je samomor bolj prisoten, hitreje kdo pomisli, da je to rešitev za njegovo stisko. Stališča do samomora so bolj odobravajoča in to je težava,« pojasnjuje psihologinja Vita Poštuvan.
Iva otrokom zato vedno pove ali, kakor reče ona, »vbija v glavice«: »Vedno se najde rešitev, ne smeš obupati.«
Starši morajo najti konstruktivne načine reševanja problemov, izražanja čustev in tudi sprejemanja težkih situacij, pravi psihologinja. Nekatere življenjske okoliščine so težke in tega ni mogoče spremeniti – edino, kar je na voljo, je njihovo sprejemanje. Za to pa potrebujemo tudi veliko dela pri sebi.
Delo pri sebi
Nuša je v letih, ki so minila od očetovega samomora, prebrala veliko knjig in našla orodja za samopomoč, od pisanja pesmi umrlemu do kričanja in boksanja v boksarsko vrečo. »Ko je moje srce skozi sočutje očetu oprostilo za to izkušnjo in ko sem postala celo hvaležna zanjo, saj me je naredila boljšega človeka, sem lahko stopila dalje in sedaj živim polno in srečno,« razmišlja. Problematiki samomora in človeške psihe pa jo še vedno zelo zanimata in zaradi izkušnje je stopila na pot, na kateri se trudi pomagati drugim. Tudi žalujočim otrokom.
Zvezdana pa zgodbo o očetovem samomoru sklene takole. »Danes vem, da me je očetov samomor za vedno označil in me pognal v življenje, kjer pomagam, se učim, raziskujem, razvijam empatijo in ljubezen z vsem svojim bitjem. Danes se ne bojim več zapuščenosti in očetu sporočam, da sem se iz njegove trde lekcije nekaj naučila!«
A da oseba to lahko doseže, največkrat potrebuje močno oporo okolice in iskrenost.
Pokliči, prosim
Če čutiš hudo duševno stisko ali imaš samomorilne misli, poišči strokovno pomoč v organizacijah, ki ponujajo neposredno pomoč. Lahko se obrneš na svojega osebnega zdravnika ali na:
• 112 – Center za obveščanje (za takojšnjo nujno pomoč)
• 116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24 h/dan)
• 116 111 – TOM telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)
• 01/5209-900 – Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
Informacije so na voljo tudi na:
• www.zivziv.si – za odrasle
• www.tosemjaz.net – za mladino
