Revmatologov premalo, čakalne dobe predolge

Revmatična obolenja v grobem delimo v pet skupin: vnetne revmatične bolezni (artritis, najbolj znan je revmatoidni artritis, in skupina spondilitisov), v drugi skupini je degenerativni revmatizem (osteoartroza in spondiloza), sledi zunajsklepni revmatizem (v to skupino spada tudi sindrom fibromialgije), v četrto skupino uvrščamo s kristali povzročeno sklepno vnetje (najznačilnejši predstavnik je urični artritis, bolj znan kot putika, protin), v peti pa so sistemske vezivnotkivne bolezni (najpogostejši je sistemski lupus eritematozus) in sistemski vaskulitisi (vnetje zajame in okvari žile raznih organov). Kot nam je povedala prim. Mojca Kos-Golja, dr. med., spec. interne medicine in revmatologije v pokoju, ima revmatična obolenja okrog 230.000 ljudi oziroma 11 odstotkov slovenske populacije. »Po podatkih Društva revmatikov Slovenije je bolnikov z vnetnim revmatizmom od 40.000 do 60.000. Najpogostejše revmatično obolenje je osteoartroza, ki prizadene več kot 40 odstotkov ljudi, starih od 45 do 75 let, pozneje pa je še pogostejša – 80 odstotkov pri starejših od 75 let. Revmatoidni artritis in spondilitisi se pojavljajo pri približno dveh odstotkih populacije, sistemske vezivnotkivne bolezni so redkejše.«

Zbolijo lahko že otroci

Revmatična obolenja vedno spremljajo bolečine v sklepih. Ti so lahko otekli, toplejši in pordeli. Zlasti pri vnetnih revmatičnih obolenjih je značilna jutranja okorelost, ki traja več kot pol ure. Če bolezen napreduje, se pojavijo še deformacije sklepov in njihova slabša gibljivost. »Pri sistemskih vezivnotkivnih boleznih so potek, simptomi in znaki odvisni od prizadetosti posameznih organov, tkiv in čutil. Pri nekaterih boleznih iz te skupine so prizadete predvsem mišice, kar povzroča mišične bolečine in nemoč, pri drugih gre za kožne spremembe, ki povzročajo otrdelost kože. Zelo pogosto so prisotni še zvišana telesna temperatura, neješčnost, hujšanje, utrujenost in slabo počutje.«

Zdravnica opozarja na pomembnost ločevanja med revmatičnimi obolenji (ki so kronična in niso ozdravljiva) in revmatičnimi težavami (ki so sicer podobne tistim pri posameznih revmatičnih obolenjih, a so praviloma prehodne in do njih večinoma pripeljejo drugi sprožilci). »Revmatične težave se pojavljajo zaradi nepravilnih telesnih položajev, sedečega dela, pretiravanja pri športnih aktivnostih, telesne nedejavnosti, debelosti, viroz, manjših ponavljajočih se poškodb, psihičnih obremenitev in stresa.«
Vzrokov za nastanek revmatičnih obolenj pa ne poznamo tako dobro. »Pomembna je dedna zasnova, ki poveča nagnjenost k njihovemu nastanku. Prav tako na pojav lahko vplivajo zunanji dejavniki, kot so okužbe (predvsem virusne), ultravijolični žarki in hud stres. Razlikujejo se po simptomih, znakih, spremembah in bolezenskem dogajanju. Med seboj so si tudi podobna, kar lahko povzroča težave pri njihovem ugotavljanju in razločevanju. Še več, eno revmatično obolenje lahko preide v drugo, možno je prepletanje in kombiniranje dveh ali več različnih. Nekatera so pogostejša pri ženskah, druga pri moških. Nekatera so vezana na starostno obdobje – lahko zbolijo že otroci, mladostniki, druga se pojavljajo le pri starejših.«

Več kot leto za prvi pregled

Pomembno je, poudarja zaslužna predsednica Revmatološke sekcije Slovenskega zdravniškega društva, da družinski zdravnik prepozna nujna stanja, ki zahtevajo takojšen pregled pri revmatologu, tudi tista, pri katerih je potrebna prednostna obravnava v hitri revmatološki ambulanti (v štirih tednih), in tista, pri katerih je na voljo nekoliko več časa (12 tednov). Možnosti napotitve na nujen ali hiter revmatološki pregled nikoli ne bi smeli zlorabljati za bolnike z osteoartrozo in zunajsklepnim revmatizmom (predvsem s sindromom fibromialgije).
A priporočila so eno, praksa pa nekaj povsem drugega: danes je čakalna doba za prvi pregled pri revmatologu več kot leto dni, kar je strokovno nedopustno in lahko škodljivo za bolnika, opozarja sogovornica. »Zelo dobrodošla je seveda nujna revmatološka ambulanta, vendar bi državna zdravstvena politika morala omogočiti boljši dostop do specialista revmatologa vsem bolnikom. V Sloveniji je namreč število revmatologov bistveno manjše kot v drugih razvitih evropskih državah. Predvidevamo, da se bo stanje sicer postopoma izboljšalo, ker je bilo razpisanih in je v teku večje število specializacij iz revmatologije. Bolj bi morala biti dostopna tudi rehabilitacija revmatika v naravnih zdraviliščih, ki je zdaj močno omejena. Res se s sodobnim uspešnejšim zdravljenjem zmanjšuje število bolnikov s hujšo stopnjo invalidnosti, vendar je rehabilitacija v naravnih zdraviliščih dokazano uspešna, saj je zelo dobro organizirana in strokovna. V poštev pride zlasti pri mladih z novoodkritimi boleznimi sklepov in hrbtenice. Pri tem ni zanemarljiv psihološki in izobraževalni vidik. Država bi morala bolj podpreti društva bolnikov, predvsem finančno. Čeprav so potrebe bolnikov vedno večje, dejavnosti društev pa se širijo, se sredstva za njihovo delovanje močno zmanjšujejo.«