Tone Fajfar ima tak priimek čisto po naključju; ne kadi pipe, temveč cigarete, ki mu gredo že krepko na živce. Vsako leto 31. decembra ob polnoči se odloči, da bo prenehal kaditi, a že 1. januarja novega leta obljubo prekine – in prižge prvo cigareto. In tako dan za dnem. Vmes se kajpak spet odloči, da bo prenehal.
Najprej mu tečnari žena, ki je nekadilka. Ko so prebelili stanovanje in s kar nekaj plastmi bele barve prekrili tobačne madeže in smrad, je sledil ukaz. Po tem ukazu ubogi Tone ni smel več kaditi v stanovanju, zato je balkon postal njegov rešilni čoln. Tam si je uredil kadilski kotiček, seveda če žena povsem po naključju ni obesila sveže opranega perila. Potem ga je prizadel protitobačni zakon, tako da je vsaj v hladnejših dneh leta prenehal zahajati v lokale. Zakon ga je prizadel tudi v službi, saj v pisarni ne sme puhati škodljivega dima. Sem in tja skoči na svež zrak ter na hitro pokadi cigareto.
Prvi poskus
»Ko sem dočakal četrt stoletja življenja, sem se prvič spopadel s tem, da preneham kaditi,« pripoveduje svojo zgodbo Tone. »Slišal sem za nekega zdravnika, ki naj bi se ukvarjal z akupresuro. S prijateljem sva šla na avtobus in najprej do Maribora, nato pa na Lovrenc na Pohorju, kjer naju je prijazno sprejel zdravnik. V uho mi je zapičil tri kratke iglice in zabičal, da zdaj ne smem kaditi. Ko smo poračunali, sva s prijateljem odšla nadvse zadovoljna. Nekdanja kadilca, torej.«
Ko je Tone prišel domov, takrat je stanoval še pri starših, je mama opazila tri iglice v desnem ušesu. Razložil ji je, kaj pomenijo in čemu služijo, mamo pa je pograbil smeh. »Morda kar iz jeze ali trme tisti večer nisem kadil, bilo pa je zelo težko. Ko sta šla mama in oče spat, sem na stranišču na skrivaj pokadil cigareto. Naslednje jutro je bilo še težje, a prižgal nisem. Šel sem v službo in tudi tam so opazili moje tri iglice v desnem ušesu. Nekateri so se smejali, drugi so me trepljali kot zmagovalca svetovnega pokala. V meni pa je tlela neskončna želja po cigareti, nikotinu, oblakih dima … A sem do večera zdržal. Na stranišču sem spet na skrivaj prižgal cigareto. O, kako dobra je bila!«
Tako je Tone Fajfar zdržal tri mesece, vmes pri tuširanju izgubil eno od treh iglic, nato pa neko jutro prižgal cigareto, kot da se ni nič zgodilo. Ni zdržal, klonil je.
Čudežne tablete in terapija
Mnogo let po izletu na Lovrenc na Pohorju ga je spet premamila želja, da bi prenehal kaditi. V reviji z zdravniškimi nasveti je bral o čudežnih tabletah, za katere je potreboval zdravniški recept. Pravzaprav dva recepta in zajeten kupček denarja. Potem je počasi začel terapijo. »Spet sem se odločil, da bom prenehal kaditi,« je obujal spomine Tone. »Zelo natančno sem prebral navodila za jemanje tablet in že sem se videl v vlogi bivšega kadilca. V navodilih je pisalo, da se bo okus cigaret spremenil. Saj že zdaj nimajo nekega posebno dobrega okusa. Ampak res, kar naenkrat niso bile več – preprosto rečeno – dobre. Nekam čudno se mi je zdelo vse skupaj, ampak prenehal pa nisem. Tablete sem pojedel in nič več kot to.«
Potem je strastni in vztrajni kadilec Tone izvedel za neko gospo blizu Nove Gorice, ki naj bi s posebno energijo odvajala ljudi od cigaret. Na spletu je prebral vse, kar je pisalo o njej. Nato se je odločil, poiskal njeno telefonsko številko in se napovedal na obisk. Pravzaprav na čarovniško protikadilsko terapijo. Ko je pozvonil na vratih značilne stare kamnite primorske hiše, mu je zastal dih. »Nisem verjel svojim očem. Sprejela me je gospa, ki je čisto zares spominjala na čarovnico. Bila je sicer zelo prijazna, saj je računala na lep zaslužek. Terapija ni bila ravno poceni, delovala pa je … do večera. Ko sva se z ženo vračala proti prestolnici, me je zbadala, kako se počutim kot nekdanji kadilec. Bil sem tiho, saj sem vedel, da imam v žepu jakne cigarete in vžigalice. Do večera je še šlo, potem sem iskal vse mogoče zamisli, kako bi odšel iz stanovanja. Rešile so me smeti. Žena se je sicer čudila, od kod na večer taka pridnost, da je treba nemudoma odnesti smeti v zabojnik. A sem se izmazal, da iz njih prav močno zaudarja. Zaudarjal sem tudi jaz, ko sem se vrnil v stanovanje, a ne po smeteh, temveč po cigaretah. Ženin nosek je seveda vse zaznal.«
Tudi z iglami ni šlo
Ko je Toneta pot zanesla v večje gorenjsko mesto blizu Bleda, je v kavarni na skrivaj prisluhnil pogovoru o zdravniku, ki se ukvarja z akupunkturo. To bo rešitev, je takrat sklenil Tone. Pri natakarici je dobil vse podatke o zdravniku, tudi telefonsko številko. Že v naslednjem tednu je z največjim upanjem hitel iz Ljubljane v odrešilno gorenjsko mesto. »Po temeljitem pogovoru z zdravnikom sem ugotovil, da bom moral v naslednjih petih dneh vsako popoldne na zbadanje s kitajskimi iglami. V redu, sem si rekel, bom preživel, samo da bom prenehal kaditi.«
Zdravnik je s čisto tankimi iglami prebadal Tonetovo telo, dan za dnem, popoldne za popoldnevom, ko je končno prišel odrešilni petek. Tone je še vedno vztrajno kadil in prav nič ni kazalo, da bi mu zbadanje z iglami kaj dosti pomagalo. Zdravniku pa. Ko je poravnal zasoljeni račun, mu je zdravnik dejal: »Vi ne boste nikoli prenehali kaditi. Saj ste že na začetku dejali, da tako radi kadite.«
Morda pomaga hipnoza
Morda je bila prav zdravnikova pripomba usodna, da je Tone vrtal dalje in iskal morebitno rešitev za svoje kadilske razvade. Nekje je prebral, da naj bi bila hipnoza še kako učinkovita pri odvajanju od kajenja. Pogledal je po spletu, prebiral izkušnje drugih in se končno odločil. »Da, bil sem prepričan, da je to zame prava metoda. Ko sem šel na prvo seanso, mi je kmalu postalo jasno, da želijo nekateri samo zaslužiti, od sebe pa dajo bore malo. S hipnotizerjem sva se čisto lepo pogovarjala. Vse ga je zanimalo, le o kajenju najmanj. Poskušal me je spraviti v globok spanec, nekaj mrmral in to je bilo vse. Skoraj dve uri je trajala ta hipnotična terapija. Ko je bilo treba poravnati račun, se je pa zapletlo. Cena je bila kar precej višja od tiste, ki je zapisana na ceniku. Terapevt mi je zelo vljudno povedal, da zaračunavajo ves čas, torej od prihoda v njihov lokal do odhoda iz njega. Torej sem to, da se je tako rad pogovarjal z menoj, tudi drago plačal. Moral bi biti tiho in čakati samo na njegovo odrešujočo hipnozo. Takrat sem si rekel, da sem čisto navaden butec. Sklenil sem, da nikoli več ne bom nasedal praznim obljubam.«
A Tone, trmast kot osel, kadar se mu to zahoče, je vztrajal. Dovolj je imel raznih pripomb na račun njegovega kajenja, dovolj mu je bilo preostrih določil protitobačnega zakona, dovolj je imel smradu in tudi luknje v denarnici. Nasedel je še enemu oglasu, ki je obljubljal takojšnje prenehanje kajenja. Šlo je za digitalno akupresuro. Prav veliko ni razmišljal. Odločil se je, še bolj trdno prepričan o uspehu.
Vse je v glavi
Ko je prispel v nekakšno ordinacijo, je že pri vratih zagledal ogromen steklen valj z odprtino na vrhu. V valju je bilo ogromno zavojčkov cigaret. Medicinska sestra mu je dejala, naj obrne vse žepe, in tako je storil tudi Tone. Posloviti se je moral od še skoraj polnega zavojčka cigaret, ki ga je, tako kot mnogi pred njim, odvrgel v stekleni valj. Potem je šlo zares: »Zdravnica – nisem čisto prepričan, ali je bila zares zdravnica – mi je z nekakšno napravo, digitalnim laserjem, šarila po ušesu. Kakšnih 45 minut je to počela, in preden je sestra napisala račun za petino moje plače, je zdravnica dejala, da je opravila svoje. Zdaj ne boste več kadili, me je spodbudno odslovila. In sem šel, naravnost do prve trafike. Vžigalnik sem lahko obdržal.«
Še bi lahko naš Tone pripovedoval zgodbe, take in drugačne, o vseh mogočih protikadilskih metodah. »Le ena je – v naših glavah,« je sklenil Tone, ko sva sedela na vrtu kavarne in pila kavo. Nekje na sredini je bil poln pepelnik cigaretnih ogorkov, poleg njega pa škatlica cigaret in vžigalnik …
