Vsak dan se moramo odklopiti od tega, kar sicer počnemo večji del dneva, pravi dr. Helena Jeriček Klanšček z Inštituta za varovanje zdravja RS. »Če smo zaposleni, moramo imeti med delom pavze, razbremenitve. Ko končamo delo ali obveznost, je pomembno, da počnemo nekaj povsem drugega. Na primer, če ves dan delamo za računalnikom, ni nekaj povsem drugega, da se usedemo pred televizijski zaslon, ampak da gremo v naravo, na sprehod. Če nismo zaposleni, si je treba dan organizirati in ga zapolniti s smiselnimi aktivnostmi.«
Duševne motnje so v Evropi (vključno s Slovenijo) zelo razširjene in pomembno vplivajo na splošno zdravje populacije. Po ocenah iz leta 2011 naj bi letno kar 38,2 odstotka Evropejcev trpelo zaradi različnih duševnih motenj. Njihov vpliv na zdravje populacije se odraža predvsem kot oviranost v funkcioniranju, razloži dr. Jeriček Klanščkova: »Breme duševnih motenj najpogosteje prikazujemo v letih življenja prilagojenih na manjzmožnost delovanja (DALY od angl. Disability Adjusted Life Years). Medtem ko duševne motnje v Sloveniji po podatkih iz leta 2010 predstavljajo 10,7 odstotka bremena bolezni, merjeno v DALY, je v svetu ta delež nekoliko nižji (7,4 odstotka DALY). Tako kot pri nas je tudi v svetu najpogostejša duševna in vedenjska motnja depresivna motnja, sledijo anksiozne motnje in motnje zaradi zlorabe drog in alkohola ter shizofrenija.« Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije naj bi prav depresivna motnja v naslednjih letih postala drugi glavni vzrok zbolevnosti.
Depresija pri Slovencih
Vsak dvanajsti odrasli Slovenec je depresiven. Gre za zadnje ocene o razširjenosti duševnih simptomov in motenj v Sloveniji, ki so razvidne iz lanske ankete o Zdravju in vedenjskem slogu, ki so jo opravili na IVZ. Podatki kažejo, da je o depresiji, ki jo je ugotovil zdravnik, in o tem, kako doživljajo simptome depresije, poročalo osem odstotkov odraslih državljanov. Podatek je podoben tistemu iz leta 2008, saj se osemodstotni delež ni značilno povečal.
Ob tem pa vseeno kaže zapisati, da se je – kot kaže anketa – delež depresije povečal pri ženskem delu populacije, pri starejših in osebah z nižjo izobrazbeno strukturo. Nič manj skrb vzbujajoč podatek ni dejstvo, da je precej večji delež oseb leta 2012 poročal o depresivnih simptomih v zadnjem mesecu v letu (pomembno je omeniti, da v teh primerih ne gre za diagnozo depresije), in sicer 23,2 odstotka odraslih. Gre za statistično značilen porast samoporočanih depresivnih simptomov od leta 2008, ko je o njih poročalo 16 odstotkov odraslih.
Raziskave kažejo, da naj bi imela večina oseb z duševno motnjo v odrasli dobi prvi pojav duševne motnje v otroštvu ali mladostništvu. V zgodnjem otroštvu po nekaterih podatkih klinične znake depresije kaže več dečkov kot deklic, okoli 13. leta pa se razmerje med spoloma obrne. Podatki iz mednarodne raziskave Z zdravjem povezano vedenje v šolskem obdobju (HBSC) 2010 med 11-, 13- in 15-letniki kažejo, da je imel občutke depresivnosti (kar pomeni, da so se v zadnjem letu vsaj dva tedna zapored ali več počutili tako žalostno, da so zaradi tega prenehali početi stvari, ki jih sicer počnejo) vsak tretji mladostnik. Med njimi je bilo največ 15-letnikov, več deklet kot fantov in tistih, ki so denarno blagostanje svoje družine ocenili kot podpovprečno v primerjavi s tistimi, ki so ga ocenili kot povprečno ali nadpovprečno. Poleg tega so se kot pomembni dejavniki za doživljanje občutkov depresivnosti pokazali brezposelnost obeh staršev, neklasičen tip družine, podpovprečen učni uspeh in šibka vrstniška mreža, ki se izkazuje kot pomanjkanje družbe oziroma prijateljev.
Prepoznajmo znake stresa
Pri ohranjanju dobre kondicije duha je pomembno, da prepoznamo, kaj nas spravlja v stisko, napetost oziroma stres. Bodimo pozorni na to, kdaj se sproži stresna reakcija. »Stresna reakcija se sproži nezavedno, zato je treba biti pozoren na znake, ki kažejo, da smo v stresu,« opozarja. Da je z nami nekaj narobe in da smo pod stresom, kažejo najrazličnejši znaki, denimo pospešeno bitje srca, hitro dihanje, povišan krvni tlak, napete mišice, mrzle dlani in stopala, povečana budnost, vznemirjen želodec, občutek strahu ali ogroženosti, drugi znaki pa so še nespečnost, občutek nemoči, tesnobe, žalosti, negativne misli, razbijanje srca, razdražljivost in umikanje iz družbe. Kaj posameznika privede do stresa, je odvisno od njegove osebnosti, občutljivosti, izkušenj, prepričanj, starosti, predvsem pa od tega, kako gleda na določene situacije, razlaga sogovornica: »Ali gleda na situacije kot na nekaj, kar se mu dogaja in na kar nima pravega vpliva oziroma možnosti kontrole, ali pa kot na izziv, kar lahko obvladuje in spreminja. Isti dogodek je lahko za nekoga stresor, za drugega pa dobrodošla spodbuda v življenju.«
Spremenimo pogled na svet okoli nas
Ker vsaka slaba volja ali slab dan še ne pomeni, da je z nami kaj narobe, je priporočljivo, da znake in simptome stresa prepoznamo in jih poskušamo čim prej odpraviti. Znano je, da na sprožitev stresne reakcije nimamo vpliva razen z dihanjem, zato je dobro, da takoj ko opazimo, da dihamo plitvo, dihanje poglobimo, pravi sogovornica in dodaja: »Druga strategija, ki ne zahteva posebnega časa ali denarja, je sprememba perspektive: na isto situacijo lahko pogledamo z različnih kotov, s humorne perspektive, z vidika otroka ali modreca. Zelo koristne so različne sprostitvene tehnike, dovolj gibanja in prostega časa, poleg tega je pomembno, da znamo reči tudi ne in vsak dan skrbeti zase. Zelo koristno je, da se znamo umakniti v naravo in prosti čas preživeti aktivno.« Pri omejevanju stresa je koristno še, da se v prostem času odklopimo od računalnika in telefona ter drugih elektronskih naprav ter se usmerimo v tisto, kar sicer radi počnemo.
Kdaj poiskati strokovno pomoč?
Prva pomoč za odpravljanje slabega počutja, stresa in stiske so gotovo lahko družina, sodelavci, šef, sorodniki in prijatelji, ki nam lahko v razbremenitvenem pogovoru in pomoči pri načrtovanju aktivnosti pomagajo, če težave niso prehude, pojasni. »V primeru hujših težav, ki vplivajo na naše vsakodnevno delovanje in trajajo vsaj dva tedna, pa je dobro, da poiščemo strokovno pomoč, odvisno od vrste težav in naših možnosti. Obrnemo se lahko na psihoterapevte, psihologe, svetovalce na nevladnih organizacijah in, ne nazadnje, na osebnega zdravnika, ki nas bo po potrebi poslal k psihiatru.«