Kako iz primeža zasvojenosti

Naša družba je žal prepolna zasvojencev. Alkoholikom in narkomanom se pridružujejo zasvojenci z računalniškimi igricami, odnosi, televizijo, dolgo brado ima tudi zasvojenost z delom. V zasvojenost vodijo številne stiske, zlorabe pa tudi praznina, ki jo mnogi občutijo v sicer vseh mogočih dražljajev polnem življenju. O vzrokih in posledicah, o najbolj ogroženih in o tem, kako se iz tega primeža rešiti, smo se pogovarjali z Bogdanom Polajnarjem, doktorjem psihologije in psihoterapevtom, za katerim je že več kot 25 let poklicnega dela z zasvojenimi.

Kaj je zasvojenost?

V ožjem pomenu je to umetno pridobljena, škodljiva biološka potreba. O zasvojenosti v ožjem pomenu govorimo tedaj, ko je vzpostavljena nova biološka potreba v telesu, oziroma tedaj, ko nastopi abstinenčna kriza, če posameznik te telesne potrebe ne zadovolji. Zasvojenost se zato zelo razlikuje od razvade. O razvadi govorimo, ko se vzpostavi utirjen oziroma stabilen škodljiv vedenjski vzorec, a še ni škodljive biološke potrebe.

Je alkoholizem številka ena med oblikami zasvojenosti?

Laična večina res najprej pomisli na alkoholizem in na narkomanijo, če izjemoma uporabimo ta stari in iz mnogo vidikov neustrezni izraz. Obe vrsti odvisnosti sta res hudi in povzročata obširno osebno in širšo družbeno škodo. Pogosto pozabljamo na zasvojenost s tobakom, ki povzroča približno trikrat višjo smrtnost kot recimo alkoholizem. Na to upravičeno opozarja ministrstvo za zdravje, zlasti sektor za javno zdravje, ki z raznimi kampanjami in sofinanciranjem preventivnih in terapevtskih programov skrbi za ozaveščenost čim širše populacije. Pa vendar najbolj razširjene oblike zasvojenosti ne prihajajo iz skupine zasvojenosti s substancami oziroma iz kemične zasvojenosti, kot to nekoliko neustrezno poimenujejo.

Temveč?

Večina oblik zasvojenosti, ki povzročajo še višjo osebno in družbeno škodo, prihaja iz skupine vedenjske in odnosne zasvojenosti. V slednji dve skupini spada na primer izjemno hitro naraščajoča zasvojenost z internetnimi igricami in spletnimi klepetalnicami pri otrocih. Sem spadajo zasvojenost z delom, ki je že stoletja ena glavnih oblik zasvojenosti preveč pridnih Slovencev, zasvojenost z odnosi in temu sorodni pojavi, kot so na primer nezdrava simbioza, soodvisnost, zlasti med materjo in otrokom, zasvojenost s spolnostjo in masturbacijo, ki ju je še težje priznati kot denimo narkomanijo ali alkoholizem, in druge.

Ali so nekatere oblike zasvojenosti bolj škodljive od drugih?

Med njimi so tako podobnosti kot razlike. Tradicionalno za bolj nevarne označimo tiste oblike, ki so povzročene z bolj adiktivnimi substancami. Heroin, na primer, zasvoji močneje in hitreje kot marihuana, zato heroinsko zasvojenost uvrščamo med najbolj škodljive.

Kako hitro se v povprečju razvije zasvojenost?

Povprečnega časa oziroma obdobja za nastanek zasvojenosti na splošno ni mogoče opredeliti. Zasvojenost s heroinom ali kokainom se lahko razvije že po nekajkratni zlorabi teh substanc. Terapevti poznamo zasvojence, ki so poročali, da so že po prvem jemanju heroina vedeli, da se tega ne bodo mogli več rešiti, čeprav zgolj z enkratnim odmerkom še niso mogli razviti biološke potrebe po tej drogi.

Kdo je najbolj ogrožen?

Teh skupin je žal precej, zato ne preseneča visoko število zasvojenih ljudi. Otroci in mladina so zelo ranljiva skupina prav zaradi mladosti in osebnostne neizgrajenosti. Če se premlade osebe igrajo z drogami, se bodo prav zaradi nezrelosti bistveno težje samoomejile, saj je zmožnost za zmernost praviloma lastnost zrelih osebnosti. Številni mladi in tudi stari zapadejo v praznoto in nesmisel življenja, to svoje stanje pa napačno rešujejo z raznimi oblikami samookupacije. Zato je pri teh dveh populacijah pogosta zasvojenost na primer z gledanjem televizije. Število častitljivo starih mam, ki ure in ure buljijo v razne čustveno, bebavo osladne mehiške nadaljevanke, je neverjetno visoko.

Pa drugi vzroki?

Na splošno so najbolj občutljive skupine oseb, ki so izrazito travmatizirane, na primer delavci, ki delajo v skorajda suženjskih razmerjih in jih imamo tudi v Sloveniji, spolno zlorabljene osebe, čustveno in vzgojno zanemarjeni ali razvajeni mladi. Omenimo še žrtve odnosne zasvojenosti, ne gre spregledati, da je tudi pri nas veliko otrok žrtev posesivnih in čustveno incestnih mater, in, ne nazadnje, otroci alkoholikov. Koliko je teh, če pomislimo, da je v Sloveniji okoli 170.000 alkoholikov, večinoma moških!
Vsem tem zelo različnim populacijam je skupno to, da trpijo bistveno bolj kot vrstniki. Sodobni ameriški adiktologi zaradi tega pri sprejemu zasvojenih oseb ne povprašujejo, zakaj je v njihovem življenju toliko droge, alkohola in drugega, temveč predvsem, zakaj je v njihovem življenju toliko bolečine oziroma trpljenja.

Katere so najpogostejše oblike zasvojenosti otrok?

Zaradi naše mokre kulture, torej pretirane tolerance do pitja, zmeraj pozabljamo, da je mladinski alkoholizem velik problem. Vendar je pri otrocih vse večja težava tudi čezmerna uporaba računalnika, videoigric, spletnih klepetalnic, pametnih telefonov in podobnih mašil, s katerimi si je mogoče na hitro in brez naporov ustvariti iluzijo, da je dolgočasno in pasivno življenje na videz razburljivo, uspešno in zanimivo.

Je odvisnost lahko gensko pogojena?

V medicini že vrsto let iščejo gen za zasvojenost, a kolikor mi je znano, ga še niso našli. Ne glede na to, ali obstaja gensko, torej telesno dedovanje zasvojenosti, pa zagotovo obstaja vedenjsko in socialno dedovanje. Večina zasvojenih oseb ima tudi vsaj enega od staršev zasvojenega. Med generacijami se morda spremeni le dominantno sredstvo za zasvojenost, oče je na primer alkoholik, mama tabletomanka, otrok pa narkoman.

Kateri znaki v okolici morajo sprožiti alarm?

Okolica opazi, da se človek, ki postopoma zapada v katero od zasvojenosti, umika iz odnosov, tako da denimo zanemarja partnerja in otroke, umika se iz družbe, zanemarja skrb zase, za higieno, prehrano, zdrav bioritem. Potem neha opravljati socialne dolžnosti, na primer prepogosto izostaja iz službe zaradi bolniške, otroci opuščajo šolske obveznosti. Taka oseba si ustvarja finančne dolgove, je vedno bolj nezanesljiva, vse pogosteje laže in manipulira in podobno. Izjemno pomemben znak je reakcija na odvzem sredstva, s katerim se omamlja, takrat hitro postane agresivna, prepirljiva, grozi s samomorom, želi zapustiti ključne bližnje, grozi z odselitvijo od doma, razvezo itd.

Kako nevarne so nove sintetične droge v primerjavi z denimo marihuano?

Vsebujejo bistveno več umetnih, nezdravih snovi, zlasti strupov, in so bistveno bolj adiktivne. Zaradi tega pa seveda ne velja, da bi bila marihuana nenevarna. Ko mladostnik trdi, da je pivo bistveno manj škodljivo kot žganje, ima v biokemičnem pomenu seveda prav. Vendar, če bodo starši negotovi, ko jim bo mladostnik predaval o tem, kako zdrava je marihuana, si lahko vedno pomagajo s primerjavo z alkoholnimi pijačami: recimo, da je heroin kot žganje, hašiš kot vino, marihuana pa kot pivo.

Ampak od vsega si lahko enako pijan.

Seveda, in na to mladostnik rad pozabi, namreč da je prav vseeno, ali si povsem pijan od piva ali od žganja. Povsem pijan pomeni povsem pijan! Za zadetost od džojntov jih bo pač treba pokaditi nekoliko več, podobno kot je treba za isto pijanost popiti več steklenic piva kot šilc žganja. Končno stanje pa je isto: pijanost oziroma zadetost. Pretirana diskusija o razlikah med drogami zato ni zelo smiselna, vsaj ne v vzgojne namene. Z mladino se raje pogovarjamo o tem, zakaj sploh naj bi bili zadeti in zakaj zaželenega stanja, kot so ugodje, pozaba težav, ekstaza, občutek moči in neprizadetosti, občutek poguma in sproščenosti, morda niso sposobni doseči trezni.

Kaj je ključno, poleg lastne odločenosti, da je zdravljenje odvisnosti uspešno?

Lastna odločenost praviloma ni čisti začetek zdravljenja, ampak sledi z določeno zamudo. Najprej so na potezi ključne bližnje osebe, starši, zakonec, otroci, drugi bližnji sorodniki, sodelavci in zlasti nadrejeni v službi. Te osebe se morajo najprej dobro seznaniti s tem, s čim škodijo in s čim koristijo zasvojencu. Nato pa te bližnje osebe, zlasti partnerje in starše, čaka dolgotrajno usposabljanje, da postanejo zlasti čustveno zmožni udejanjiti to, kar so spoznali, da bo zasvojeno osebo primoralo poiskati pomoč. Zasvojenost je namreč neka vrsta parazitstva; vsak zasvojenec ima svojega »sužnja«, ki mu omogoča, da sploh lahko živi zasvojensko življenje.

Kaj pomeni, da se zasvojenost ne ozdravi, temveč zazdravi?

Pri nekaterih oblikah zasvojenosti se metabolizem in živčni sistem tako spremenita, da lahko tudi po 20-letni abstinenci od alkohola človek, ki zmotno meni, da je po toliko letih pitje zanj varno, po pijani noči ugotovi, da je telo reagiralo, kakor da je bil nazadnje pijan včeraj. To pomeni, da se je pri njem z vso polnostjo spet vključila telesna sla po alkoholu. In tako čez noč zavrže ves trud in abstinenco v koš.

Nekdanji zasvojenci pogosto postanejo zagrizeni športniki, po možnosti izberejo adrenalinski šport. Bi lahko rekli, da eno obliko zasvojenost izamenjajo za drugo?

V teh primerih gre za tako imenovano kompenzacijo, pri kateri kdo samo zamenja sredstva za omamo zavesti. Če zasvojenec ne doseže stabilne abstinence in nato ne doseže tudi zdravih življenjskih užitkov, navadno le zamenjuje sredstva in razne oblike zasvojenosti. Na primer, heroinski zasvojenec pogosto postane alkoholik, alkoholik pa pogosto postane neusmiljeni delovni tiran.

Kako se zdravi odvisnost?

V svetu poznamo mnogo bolj ali manj učinkovitih načinov. Zdravljenje poteka v več fazah, brez bližnjic. Večinoma je najprej potrebna pomoč ključnim bližnjim osebam, nato motiviranje zasvojenca za detoksikacijo in abstinenco, nato socialna rehabilitacija oziroma počlovečenje jeznega abstinenta, nato integracija stabilnega abstinenta v zdravo družbo, šolanje ali/in zaposlitev ter nazadnje dolgotrajna suportivna pomoč. Pogosto niti vse prej naštete faze ne zadoščajo, pač pa mora abstinent za dobro počutje v treznosti izrazito spremeniti življenje. Včasih je treba za stalno oditi od staršev, se razvezati z morebitno odnosno nezdravim partnerjem, zamenjati zaposlitev za znatno manj stresno delo in podobno.

Kako smo uspešni pri nas?

V Sloveniji gre zlasti ministrstvu za zdravje ter ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ter enake možnosti zasluga, da v primerjavi z razvitim svetom ne zaostajamo po ponudbi programov zdravljenja in socialne rehabilitacije. Šepamo le pri izobraženosti in usposobljenosti kadrov, saj kolikor toliko celostnega študija adiktologije pri nas še ne premoremo, ne glede na grozljivo dejstvo, da smo tako pri samomorih kot pri zasvojenosti v samem svetovnem vrhu. Kot da bi se ljudje, ki o tem odločajo, bali treznosti …

Lahko to predstavite v številkah?

Če zasvojena oseba uspešno prehodi navedene faze, je uspešnost zelo visoka, kakšnih 80 odstotkov tovrstno celostno obravnavanih abstinentov zmore trajno abstinirati in živeti srečno. Kadar pa zasvojenec opravi zgolj detoksikacijo, v 98 odstotkih najpozneje v enem letu sledi recidiv. V povprečju govorimo o približno 30-odstotni uspešnosti.