Tipkamo in klikamo namreč tudi takrat, ko to sploh ni nujno. Tudi vi opažate, da se mnogi bolj posvečajo tem napravam kot drug drugemu in sebi? Morda pa nas bo projekt Komunicirajmo brez tipk spodbudil, da jih bomo začeli uporabljati bolj premišljeno.
Študentke in študentje tretjega letnika socialne pedagogike na pedagoški fakulteti v Ljubljani so dobili nalogo, naj načrtujejo in izvedejo projekt, s katerim bi želeli vplivati na nekaj, kar se jim zdi v družbi vredno oziroma potrebno spremeniti. Claudia Wilke Pacek, Tara Duralija, Anita Marinko, Tjaša Drempetič, Maja Krnaič in Irma Velić so se odločile za projekt Komunicirajmo brez tipk, s katerim želijo spodbuditi k manjši uporabi mobilnih telefonov pa tudi tablic, računalnikov in drugih naprav. Cilj projekta je, pojasnjujejo, na zanimiv in zabaven način zlasti mlade ozaveščati o uporabi telefona med druženjem in o izgubljenem času, ki bi ga lahko preživeli bolj produktivno. Ugotavljajo namreč, da celo v družbi s prijatelji ne moremo brez njih, namesto da se vsaj takrat ne bi zmenili zanje in se resnično posvetili drug drugemu. Tudi ko smo sami, smo ure in ure eno s temi napravami, z njimi smo zasvojeni. Razumljivo je, da si danes ne moremo več predstavljati študija in službe brez uporabe interneta, a naš pogled je tudi v prostem času vse prevečkrat usmerjen v njihove zaslone. Pogosto je prvo in zadnje, kar naredimo v dnevu, preverjanje klicev, kratkih sporočil, elektronske pošte, branje novic … S tem socialnim eksperimentom, v katerega so se podale z veliko vnemo in se nanj pogosto pripravljale tudi pozno v noč, želijo zlasti mlade spodbuditi, naj ne postanejo sužnji aparatov. Nagovarjajo nas, naj razmislimo, koliko in zakaj sploh uporabljamo mobilnike, ter hkrati ugotovimo, koliko časa lahko preživimo brez njih. »Ponujamo izziv, s katerim želimo ljudi pripraviti do preverjanja lastne uporabe mobilnih telefonov.«
Na njihovo pretirano rabo opozarjajo z zanimivim pristopom. »Telefone za krajši čas naredimo nedostopne oziroma delno dostopne tako, da jih zavijemo v darilni papir in zraven priložimo listek, na katerega zapišemo, kdaj smo to storili. Prostovoljci, ki privolijo v izziv, pa sami napišejo, kdaj so ga odvili. To delamo zato, ker nas zanima, čemu se bodo posvetili, ne da bi se zamotili s tehnologijo.«
Kako dolgo zdržijo?
Akcijo so začele na Srednji vzgojiteljski šoli in Gimnaziji Ljubljana ter pedagoški fakulteti, obiskale so tudi Gimnazijo Bežigrad, Gimnazijo Vič, Zavod za vzgojo in izobraževanje Logatec, mimoidoče vseh starosti so nagovarjale na Kongresnem trgu v Ljubljani, zagotovo pa jih bomo še srečali (med drugim načrtujejo obisk filozofske fakultete), saj se je akcija izkazala za zelo uspešno, kar daje vedeti, da »nas mladi in tudi starejši podpirajo in se zavedajo problema pretirane uporabe tehnologije na vsakem koraku. Marsikomu se zdi, da prekomerna uporaba telefonov v današnjem času predstavlja resen problem, čeprav se vsi ne želijo preizkusiti v izzivu. Pogosti razlogi, ki pospremijo odklonitev sodelovanja, so običajno povezani s tem, da se jim mudi, in s pomanjkanjem zaupanja v lastno zmožnost biti brez telefona, nekaterim pa se preprosto ne ljubi. Veliko se jih za izziv odloči brez težav in z navdušenjem, saj se večini zdi zanimivo preizkusiti nekaj novega, hkrati pa pravijo, da so se za sodelovanje odločili tudi zaradi našega prijetnega pristopa. Na vsaki lokaciji smo zavile približno po sto telefonov.« Povratne informacije na gimnazijah in fakultetah dobijo prek odgovorov na dve vprašanji, ki sta zapisani na listku, priloženem zavitemu telefonu, pri akciji na Kongresnem trgu in podobnih krajih pa jih zbirajo prek bloga, facebooka in e-pošte.
In dosežki prostovoljcev, ki so se bili pripravljeni preizkusiti, koliko časa zdržijo brez telefona? Najmanj pet minut ter največ šest dni in 59 minut (rezultat stave med dijaki). »Sicer se na podlagi do zdaj zbranih povratnih informacij večina ljudi za odvijanje odloči po dveh urah. Kot najpogostejše razloge navajajo: aktiviranje študentskih bonov, preverjanje ure, kontaktiranje najbližjih, dolgčas, organiziranje prevoza …« Sodelujoči poročajo tudi o občutkih, ki so jih spremljali med začasno nedostopnostjo telefona – razpršeni so od negativnih (nemir, nesproščenost, živčnost, nelagodje, zmedenost, »občutek, da ti nekaj manjka« …) do pozitivnih (sproščenost, svoboda, neobremenjenost, »free mind«, čudovito …). Za nas, pravijo dekleta, je velik uspeh, če kdo začne razmišljati o tem, zakaj in koliko uporablja telefon v času, ko ga morda ne bi potreboval, in se potem mogoče celo odloči, da ga bo odložil tudi brez ovojnega papirja z našo značilno nalepko na vrhu. »Za zdaj o tem razmišlja že več kot 400 ljudi.«
1500-krat na teden
Študentke Claudia Wilke Pacek, Tara Duralija, Anita Marinko, Tjaša Drempetič, Maja Krnaič in Irma Velić so med pripravami na akcijo Komunicirajmo brez tipk naletele na več raziskav o uporabi mobilnih telefonov. Ena od njih (med 2000 anketiranci jo je lani naredila angleška marketinška agencija Tecmark) je ugotavljala, kako pogosto vzamejo v roke pametni telefon: povprečen uporabnik to stori ob 7.31 zjutraj, preveri elektronsko pošto in facebook, še preden vstane, pogleda vremensko napoved, prebere novice ter pošlje vsaj en sms. Za različne namene so ga anketiranci uporabili več kot 1500-krat na teden. Štirje od desetih so priznali, da se brez svojega telefona počutijo popolnoma izgubljene. Tudi ko smo sami, smo ure
in ure eno s temi napravami,
z njimi smo zasvojeni.
