ŽIVLJENJE

Asertivnost pomeni tudi spoštljivost do drugih

Objavljeno: 04.09.2016 08:40Posodobljeno: 04.09.2016 08:42

Ste zadovoljni s svojim vedenjem? Se znate postaviti zase? Znate reči ne? Si upate povedati svoje mnenje in želje?

 In kar je najpomembnejše: znate vse to storiti spoštljivo tako do sebe kot do drugih? Če ste odgovorili nikalno, ste premalo asertivni ali pa sploh ne. Izraz asertivnost v Sloveniji pogosteje zasledimo šele zadnja leta, imamo pa strokovnjake, ki o zdravi samozavesti, kot ji tudi pravimo, veliko vedo.

Univ. dipl. socialna delavka in spec. transakcijskoanalitične psihoterapije Maja Koren Kocjančič poudarja, da asertivnost ni pozitivna agresija, kot si mnogi razlagajo. Ne pomeni torej, da se postavimo zase glasno in vsiljivo ter tako, da – ne glede na vse – dosežemo oziroma dobimo, kar si želimo. »Ravno nasprotno: asertivnost pomeni iskanje kompromisov, pomeni, da se postavimo zase takrat, ko to želimo, in tako, da smo pri tem spoštljivi do drugih.« Človek, pravi sogovornica, ki se ne zna postaviti zase, ki si ne upa izraziti svojega mnenja, ne reče ne, ko to želi, ima nizko samozavest. »To pomeni, da ne zaupa v svoje sposobnosti, ker ne verjame, da je dober in pomemben prav takšen, kakršen je. To se vsekakor najprej vidi že v govorici telesa. Oseba, ki ima nizko samozavest, se običajno tudi slabo počuti v svojem telesu, ima sklonjeno držo, roke v žepih ali za hrbtom oziroma prekrižane na prsih, izmika se osebnemu stiku, to se odraža tudi v načinu oblačenja in osebni urejenosti. Ni pa nujno. Nekateri ljudje večinoma dobro nadzorujejo govorico telesa, v stresnih situacijah pa zavzamejo pasivno držo telesa, ki kaže na to, da se želijo skriti ali umakniti.« Ali povedano drugače: samozavesten človek se ima rad in se spoštuje. »Ve, kaj hoče, zaveda se svojih sposobnosti in se ne boji uresničiti zastavljenih ciljev. Razmišlja pozitivno in se ne počuti nemočno pri soočanju s težavami. Samega sebe sprejema tako s svojimi dosežki kot porazi in napakami. Nenehno si postavlja vprašanja o sebi in osebnostno raste. Je spoštljiv tudi do drugih in ima zato bolj kakovostne medosebne odnose.«

Kaj pomeni?

Beseda asertivnost je v slovenskem prostoru slabo poznana. Izhaja iz anglosaksonskega jezikovnega območja. Izraza »assert« in »be assertive« pomenita nekaj zahtevati, zagovarjati se, postaviti se za svoje pravice, izražati gotovost in samozavest. Najbližji sopomenki sta samozavest in samozavedanje. Asertivnost pomeni način vedenja, mišljenja in komuniciranja, pri katerem na besedni in telesni ravni jasno in odločno izražamo svoje potrebe, čustva, želje in mnenja tako, da smo pri tem spoštljivi do sebe in tudi do sogovornika, je razložila Maja Koren Kocjančič.

Pomembno je, opozarja sogovornica, da asertivnost razumemo kot način vedenja in ne kot osebnostno lastnost – torej »človek se vede asertivno oziroma samozavestno« in ne »človek je asertiven«. Takšno razlikovanje je ključ za graditev zdrave samozavesti (v redu sem, čeprav se kdaj vedem neasertivno), pomembno pa je tudi zato, ker pušča odprta vrata za spremembe – človek se na primer vede agresivno, torej ima možnost, da spremeni svoje obnašanje. »Nihče se ne vede stoodstotno asertivno, saj v različnih situacijah izbiramo različno vedenje. Nekateri se tako obnašajo v službi, v partnerskem odnosu pa so bolj pasivni, spet drugi v družinskih odnosih komunicirajo asertivno, ne upajo pa se postaviti zase na delovnem mestu.« Pomoč psihoterapevta praviloma poiščejo takrat, razlaga Maja Koren Kocjančič, ko so nezadovoljni s svojim življenjem in odnosi, ko uvidijo, da jih nesamozavestno vedenje onemogoča oziroma ima zanje škodljive posledice. »Nekateri so depresivni, najpogosteje pa izgoreli, ker več ne zmorejo reči ne.«

Jaz sem v redu, ti si v redu

Sogovornica, ki v Ljubljani vodi Center za krepitev samozavesti T. A., že več kot deset let svetuje in pomaga osebam z motnjami hranjenja, dolgotrajno brezposelnim, mladim iskalcem zaposlitve pa tudi kolektivom v podjetjih, ki želijo izboljšati medsebojno komunikacijo, in drugim. Opaža, da se zadnja leta po pomoč obrača vse več samskih moških, ki ne najdejo partnerice, študentov, ki prihajajo iz različnih krajev Slovenije, zaposlenih v zdravstvu, sociali in šolstvu (izgorevajo na delovnem mestu, ker se ne znajo postaviti zase), prezaposlenih mam (so preobremenjene, ker ne znajo reči ne, in kritiko jemljejo nase), vse več pa je tudi ljudi, ki jih asertivnost zanima in se le želijo naučiti nekaj novega in osebnostno rasti. »V primerjavi z narodi na Balkanu in še južneje smo Slovenci vsekakor manj samozavestni. Glavni razlog je ta, da občutek lastne vrednosti povezujemo s tem, kar počnemo. To se kaže tako, da smo zelo kritični do sebe in napak, ki jih razumemo kot katastrofo. Ne verjamemo, da smo dobri, tudi če naredimo napako. Vzgajani smo v pridne, kar pomeni, da smo dobri in da je v redu le, če smo pridni, če torej naredimo nekaj, kar je všeč staršem. Če pa je naše vedenje za njih neustrezno, smo poredni in tako slabi …« Če želimo vzgojiti otroka, ki se obnaša samozavestno, zaupa vase in se spoštuje, moramo najti primerno ravnotežje med realnimi pohvalami in kritikami njegovega vedenja. Zanj je škodljivo tako dajanje v nič (si neumen, len, hudoben …) kot kovanje v zvezde (si najboljši, najpametnejši, najlepši …). Otrok potrebuje spodbudo, pravšnjo mero pohvale in tudi upravičeno kritiko.

Asertivna komunikacija je učinkovita, jasna in spoštljiva, kar vodi v dobre odnose, večjo samozavest in zadovoljstvo s samim seboj.

Toda asertivnost pomeni tudi zmožnost izbiranja in spreminjanja svojega vedenja, torej se je je mogoče naučiti, dobro novico sporoča Koren Kocjančičeva. Naučimo se je ali jo povečamo na skupinskih treningih asertivnosti, seminarjih, v individualnem psihoterapevtskem procesu, z branjem ustrezne literature in tudi z opazovanjem samozavestnih ljudi v svoji okolici. Kako pa naj laik ve, ali je njegovo obnašanje premalo ali ravno prav asertivno? »Premalo asertivni smo običajno takrat, ko izberemo enega izmed treh neasertivnih načinov vedenja oziroma komuniciranja – agresivno, pasivno ali manipulativno. Primer: človek, ki se vede pasivno, drugim dovoli, da odločajo namesto njega, počuti se kot žrtev, verjame, da nima vpliva na svoje življenje in je nezadovoljen, ker ni slišan, verjame, da mora vsem ustreči in ugoditi.« Pravo mero asertivnosti prepoznamo v spoštljivem odnosu do sebe in drugih, kar se kaže v občutku zadovoljstva s sabo in v kakovosti odnosov. Vse temelji na izhodiščnem prepričanju »jaz sem v redu, ti si v redu«.

 

 

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja