Prišli so preverit, ali smo preživeli. Mi pa s svojo 24-urno zablodo živi kot še nikoli doslej! Smo res tako ubrisani, da nam nič ni? Da smo še vedno nasmejani in polni energije? Uspelo nam je prehoditi 5000 metrov višincev in 65 kilometrov na najdaljši dan v letu. Aleluja! In zdaj?
Z Metko Albreht sva na Šmarno goro hodili skupaj že pred 20 leti. Na žgance in kislo mleko. Vmes sva se izgubili zaradi logičnega poslanstva. Partner, otroci, družina. Letos so naju zgodnja jutra na Gori spet povezala v prijateljsko-športni tandem. Vsak dan začneva s sončnim vzhodom. Okoli naju je vedno toliko ljudi, da se punci težko v miru zmeniva kakšne intimnosti. Zato sva bolj za šalo kot zares zagrabili idejo, da nama očitno ne preostane drugega, kot da potrebo po klepetu zadovoljiva s 24-urnim pohodom na Šmarno goro. V istem dnevu, bilo je sredi aprila, je bil koncept narejen v petih minutah. Podporniki, od Energetike do Zelene prestolnice, so pristopili brez razmišljanja in z veliko zaupanja. Zdaj gre zares, sicer naju bo ideja, no, očitno gre zdaj že za projekt, prerasla. Doma si nisva upali povedati takoj. Najprej sva za blagoslov prosili oskrbnico Šmarne gore, Ano Nušo Češnovar. Drugo generacijo Ledinekov. Zelena luč je sprožila slovensko evforijo potrebe po čutenju intimnosti in čutenju skupnosti. Pa samo prek facebooka sva se šli. Bolj za zabavo kot za resne reči. Tisoč ljudi ob peti uri na vrhu? Še zdaj ne moreva verjeti. Naslednjih 24 ur sva bili odrezani od realnega sveta. Končno lahko hodiva …
Jočem. Skoz jočem.
Doma sem imela večino časa hudo uro: »Samo še Šmarna ti hodi po glavi. O ničemer drugem več ne govoriš!«
Tomo Šarf: »Kot vidim, tole ne bo tekmovanje. Brez štartnih številk. Kdor pride, pride. Pa kaj sta vidve, Lolek in Bolek? 24 ur ni hec!«
Tesni prijatelji: »Ti veš, v kaj se spuščaš? Če boš zmogla desetkrat, si faca.«
Samo Rugelj: »Pa si ti že kdaj šla več kot enkrat v dnevu na Šmarko? Nisi? Daj štirinajst dni pred podvigom vsaj petkrat, da vidiš, kje si.« Nisem.
Metka: »Dajva midve tele najine dedce vključiti v projekt, da se bodo počutili pripadne. Nama bo laže …«
Šmarnogorci: »Mi smo z vama!«
Dan D naju je prehitel
Parkirišče pod Šmarno je bilo ob 4. uri nabito polno. Pohodniki so prišli s Ptuja, iz Krškega, Maribora, Kočevja, Postojne, Kopra, bog si ga vedi od kod še. Upava, da je kdo tudi iz zelene prestolnice. Pristopi gospa, ki na Šmarni ni bila že 35 let, in pove, da je danes prišla samo zaradi naju. In gospa, ki ima bolezen, zaradi katere ne sme migniti iz stanovanja. Pa je prišla. Najmlajši je štel tri leta in pol. Z lučko na glavi. Pozdravit Metko in Betko. Pristopijo vsi: »Obljubili sta, da se bomo objemali!«
Ves dan sva se objemali. Spet jočem. Prvo e-sporočilo, ki sem ga prebrala po 24 urah v realnem zavetju doma, je bilo od enega od pohodnikov. Tomaž Gruden je njegovo ime: »Ne spomnim se točno, o čem smo govorili zgodaj zjutraj, ker sem sanjal v nekem drugem svetu. Opravičujem se vam, če sem povedal kaj 'pametnega', kar itak ni bilo pričakovati po 26 urah postavljanja noge pred nogo. Tako kot tisoče drugih ste nas še posebej okužili s sabo. Ne morem reči le z energijo, kajti imata veliko več. Nalezljivi smeh do ušes, milino, ki jo premorejo le matere in nas sprosti v naši, sicer obrambni drži, karizmo, zaradi katere si ljudje želimo biti z vama, šarm in eleganco, ki je šminka in večerna obleka ne zmoreta potvoriti. Žarita od ljubezni!«
Hodimo in se smejimo
Na poteh, 14 jih je, ki vodijo na vrh in po vseh smo hodili, po nekaterih tudi večkrat, ni bilo težkih besed. Preveč smeha. In preveč hitrih korakov. Anže Česen. Ekstremni raziskovalec narave. Krajših razdalj od sto kilometrov ni v njegovih nogah. Borec. Njegov brat je plesalec. Matevž Česen. To je vse, kar vem o njem. In z njim sem preživela 24 ur.
Bogdan Capuder. Metkin prijatelj. To je vse, kar vem o njem. Tudi z njim sem bila 24 ur. Metka Albreht? Zelo dobro jo poznam že 25 let. Anže in Bogdan sta nama dihala za vrat vseh 24 ur. Korak za korakom. Vmes nas je bilo kdaj tudi 20, nikoli nismo bili sami. Z Metko nisva spregovorili niti ene intimne besede.
Anžetov oče nas je ob vsakem osvojenem vrhu prek FB spodbujal s citati Beara Gryllsa iz knjige Priročnik za preživetje v življenju: »Ugotovite, kaj vas dela žive, in preverite, česa ste sposobni. Veliko stvari se zgodi, ko se srečajo ljudje in gore. V vrvežu na ulici se to ne zgodi.«
Ko pridemo na sončni vzhod
Ne morem, da tega zapisa ne bi sklenila s taistim Tomažem Grudnom, ki je bil ves čas z nama in nič na očeh. Očitno laže napiše, kot pove: »Izkušnje nas naučijo, da so boljši in slabši dnevi, pa tudi tisti, ki se ne bi smeli nikoli zgoditi. Ampak, ko zjutraj pridemo na sončni vzhod, smo že imeli odličen dan, ne glede na to, kako se pozneje obrne. In na to spoznanje pri ljudeh sta lahko najbolj ponosni, predvsem pa na vajin odlični dan. Biser v mozaiku izjemnih dosežkov. Za lastno dušo in dobro v ljudeh.«
Povedal je bistvo. Spet jočem.
Metka, dan po tem: »Ti, a se tebi tudi zdi, da sva naredili revolucijo?«
Betka: »Nekje sem prebrala, da mora biti uspeh vedno kot senca, da ga ne vidiš. Sicer se lahko prevzameva.«
Metka: »Midve? Nikoli!«
Še eno dejanje morava narediti. Samo še eno. Tista tabla od planincev, ki so nama jo podarili … Skrijva jo na Šmarni gori, da je nihče ne bo nikoli našel.
Metka in Betka: »Jaaaaaaaaa!!!«
Že vem, kaj bova napisali na FB, da jih bo peklo in grizlo za vse žive dni:
»Z deblom objeta, med zemljo in nebom zakoreninjena.
Vse bo videla… Vsem očem nalašč popolnoma nevidna.
V zavetju senc sosednjih dreves,
bo čist in tih njen vsakodnevni obred:
upanja poln in spokojen razgled.
Usodnih zgodb ne bo delila.
Pazljivo jih bo skrila v beganje od pozabe do spomina.
Stala bo na poti srca. Na poti dveh, ki sta šla…
(Aja, ki sta šli! Pa štirje so bili. Eh, zdaj se je pa nehalo rimati … tilt)
Ne pozabite: Od vzhoda do vzhoda ste hodili zase!
Betka & Metka sva v vas samo prebudili občutek intimnosti in občutek skupnosti.
