Besede obrača vešče. Iz navdušenja nad literaturo, in poezijo še posebno, se je zapisala prevajalstvu. Ustvarja vneto, pa je 5. februarja dopolnila 88 let. Sredi invazije papirjev in knjig, v velikem kaosu, kot pravi domu, ponavadi ob glasbi prevaja do pozno ponoči. Avtorjem tudi aktivno pomaga pri izdajah, šaljivo se ima za kulturno spletično. Na pogled drobna ženska je mati, babica in prababica. Kljub razgledanosti in načitanosti, ali pa prav zato, ostaja spoštljivo skromna. Pravico, da ni tiho, si pa vzame. Drži, njene besede pičijo, ko argumentirano in odločno komu pove, kar mu gre. A od nje veje mehka toplina.
Kolikokrat slišite, da ste izjemno bistra in nevsakdanja ženska, ki v pronicljivem duhu nima konkurence v slovenskem kulturnem prostoru? Vam to preseda?
Laskavi pojem izjemno bistra tako redko prestopi moj prag, da bi me morala prej čuditi kot mi presedati njegova redkost, kar stalna gostja pa je nevsakdanja ženska, seveda v slabšalnem pomenu: nemogoča, jezikava, do brutalnosti iskrena in brezobzirno odkrita itn. navzdol.
Če vas vprašam o spominih na otroštvo, bi bržkone lahko povedali marsikaj. Koliko hrepenenj ste imeli in kakšna so bila? Katera podoba iz vašega otroškega spomina je še najmočnejša? Najbolj dišeča, morda?
Vprašanje za 300 strani dolg odgovor. Nič hrepenenj, same gotovosti, seveda na podlagi napačnega branja sveta, ki bi moralo po mojem takratnem dojemanju trajati večno in zunaj časa. Odkritje časa s prvim izgonom iz raja, tj. otroškega vrtca, v osnovno šolo (nato iz osnovne v srednjo itn. do danes), odkritje, da je življenje en sam dril, že za predšolskega otroka dramatično, pa za šolarko, dijakinjo itd. prav tako ali še bolj. Odkritje provizornosti in smrtnosti vsega. Adijo, gotovosti, ki so odstopile prostor samim nenehno naraščajočim vpraša(n)jem. Imam zelo dolg seznam – za primer, da obstaja posmrtno življenje – da se, preden stopim pred najvišjo inštanco, ustavim na njihovem uradu za informacije, da mi razložijo moje življenje in vse, kar sodi zraven, ker ga nisem razumela. Da mi ta film, težko umljiv do potankosti kot kakšni filmi Ingmarja Bergmana, zavrtijo ponovno oziroma tolikokrat, da mi bo vse postalo jasno. In šele nato grem lahko naprej v elizejske poljane ali kam drugam, kjer pač imam rezerviran prostor. Najbolj dišeči spomin? Grahova kremna juha v vrtcu, gladka kot žamet, nepozabnega in neponovljivega okusa, v katero je prav gotovo pregrešno stopil prašiček, takrat sicer še ni bil na indeksu. Nekoč so vijolice strašno predirljivo dišale, že deset metrov daleč si jih zavohal, pa gozdne jagode. In šmarnice, narcise, jasmin. Pa lilije in vrtnice. Bolj zanesljivo si jih našel, če si zamižal in šel za nosom, kot če si jih iskal z očmi. Zdaj je cvetje večinoma sicer krasotno za pogled, a malodane aseptično – brez duha in duše.
- CELOTEN INTEVJU PREBERITE V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS.
