Bolj ko se prazniki bližajo, bolj raste v meni tesnoba, ki v deževnih, mračnih in kratkih dnevih dobiva neizmerne dimenzije. Kdaj je v meni izginilo navdušenje nad temi prazniki, ne vem. Vem pa, zakaj se je to zgodilo: že davno so izgubili pravi smisel. Postali smo ovce, ki v tropu sledimo umetnemu navdušenju in kupljenemu veselju. In s tem se bodo pač morali strinjati tudi tisti najbolj navdušeni novoletni privrženci: okraševanje že od začetka novembra, božične melodije, ki se vrtijo že tri mesece prej in mi do konca decembra že dodobra načnejo živce, poplava novoletnih ugodnih ponudb v mesecih, ko o darilih ne razmišlja še nihče (ampak da slučajno kdo nanje ne bo pozabil). In pika na i: krediti za nakup daril!? »Pa kaj, če se bomo naslednje mesece komaj prebijali, glavno, da so darila.«
Žalostno, bedno, a žal vse prepogosto razmišljanje …
In ko končno nastopi veliki večer? Namesto da bi uživali v prazničnem duhu, kuhamo, pečemo, tekamo, norimo, razmišljamo, načrtujemo in se skoraj obvezno še pošteno spremo. Živčnost in napetost pač terjata svoj davek. Na koncu jemo, pijemo, obdarujemo, prejemamo in čakamo, da sosedu zmanjka vseh pirotehničnih izdelkov, ki jih je očitno za celo vojaško skladišče. Ja, pirotehnika: še en minus sodobnih novoletnih dni.
Nato se ves hrup poleže in potegnemo črto. Kaj je torej novega?
Še vedno je zima, še vedno je tema, še vedno mraz, novoletne obljube pa požremo, preden si razdelimo vse »iz srca« podarjene bombonjere in čokolade. Denarnica je prazna (sama sreča, da nismo vzeli kredita). Prazni smo tudi mi.
Zabavali smo se. In posledice pretiravanja so več kot očitne. Voščili smo si. O. K., srečo ljudem, ki jih imam rada in imajo radi mene, želim vedno. Vsak dan. Za to ne potrebujem novega leta in oni to vedo. Sosedom in znancem, ki jih srečam, seveda voščim, ker se to spodobi. In ne želim jim nič slabega. A kakšno bo njihovo leto, me, pa naj se sliši še tako grdo, prav nič ne briga.
Videli smo se. Žalostno, da moramo čakati tako dolgo in zapovedano priložnost. In še to: videli smo tudi tiste, ki jih morda raje ne bi. Seveda ima vstop v novo leto tudi svoje pozitivne trenutke. Zame je to novoletna šolska predstava. Takrat na odru opazujem šolarje, med katerimi so tudi moji, in mi od ponosa v oči stopijo solze. Z najtanjšim koncem repa me oplazi novoletni duh. In počitnice so. Prvi pogoj za idealno praznovanje po moji meri: vsi smo doma, nič nas ne priganja, opravimo samo tisto, kar je nujno, vse drugo lahko počaka.
Če se nam ljubi, gremo na kakšen izlet, če za to nimamo volje, pa pogledamo kakšen film. Brez norega načrtovanja, brezglavega tekanja in obsedenih priprav. Vsi skupaj. Zato ker se imamo radi, ne zato, ker je novo leto in smo dobili darila.
Utopično, vem.
