Odmislite skrbi, pojdite v naravo. Streljaj od Ljubljane, kjer pojenjata mestni hrup in nestrpnost na cestah, se v eni uri skozi Zalog pripeljemo v Podgrad, desno v Besnico in v Volavlju zavijemo v hrib. Da so dnevi gob šteti, se vidi z obrazov vseh tistih, ki prikapljajo iz gozda, kot da so našli še poslednji dar narave. Ob prvih korakih po zgodnjejesenskem listju vsak pozabi, da je pravzaprav delovni dan. Ko prideš v gozd, je namreč vedno praznik.
Po mehki in zložni poti bi si kostanjev lahko nabrali obilo, šuštenje s strani pa nas opozarja, da najbolj zagnanim nabiralcem vseeno ni umanjkal gobji gon. Četudi gledamo pod noge, mi ne vidimo nič; vsake toliko se izza hrbta sicer pojavi vzklik veselja ob najdenju kakšne miniaturne hranljive podobe, a vsak meter za seboj pustimo z obljubo, da gotovo najdemo kakšen konkretnejši primerek na poti navzdol. Gozdna pot je polna smeha, izza dreves se počasi dviguje megla, prvi prizor ob koncu poti pa je, kako simbolično, cerkev sv. Miklavža, za katero se razgrinja vas, v kateri ni videti – nikogar. Kažipot v desno pokaže na planinski dom, kjer bomo gotovo koga našli. In res. Najprej se zazremo v dva vaščana, ki urno režeta jurčke. Kot da to ne bi bilo dovolj, iz kuhinje prineseta takšnega mutantskega.
Čezenj je ležala veja, reče prvi, zato je tako čudno zrasel. Ko ga poprimemo in, kot se spodobi, tudi povonjamo, ali je pravi, ugotovimo, da je, in si privoščimo jabolčni zavitek s skuto. Misli že bežijo nazaj, v upanju, da najdemo tudi kakšnega zase. In res, nasmehne se sreča. Enega, prav posebno stasitega, najdemo pod drevesom. Vemo, kaj bomo jedli za večerjo. Imamo čebulo?
