V angleško govorečih deželah cider, v francosko govorečih cidre, v špansko cidra in nemško apfelwein je po slovensko jabolčnik, ki mu po fermentaciji rečemo tudi jabolčno vino.
V moji mladosti so na kmetih pili, kar se je pridelalo doma
Moški so pili vino, ženske in otroci pa so posegli po toukovcu. Svež, mlad toukovec je iz preše pritekel jeseni in pravo veselje je bilo spremljati njegov razvoj. Najprej je bil sladek, včasih tako sladek, da smo ga redčili z vodo, čez kakšen teden, ko so glivice zagrizle v sladkor in začele izdelovati alkohol, pa je začel šumeti in mozirati. Sladkor je izginjal in čedalje bolj se je izražala kislina do trenutka, ko ga otroci nismo več marali. Ženske so ga še pile, in če so v družbi malo pretiravale, so postale glasnejše, bolj razigrane, včasih celo razposajene. V kateri od enciklopedij najdemo še veliko domačih slovenskih imen, na primer tolkec, tukla, kukla ali preprosto jabolčnik, fermentirani jabolčni sok, ki ga tiste čase ni nihče negoval; sam se je vzgajal od sladke mladosti do kisle starosti, in če ga nismo pravočasno popili, smo z njim belili solato.
Povsod po starem svetu najdemo zgodbe in legende, v katerih nastopajo jabolka. V antičnih časih je bila ena od nalog, ki jih je Evristej naložil Herakleju, naj ukrade zlato jabolko v Herinem sadovnjaku, ki so ga varovali Atlasove hčere Hesperide in stoglavi zmaj. Da se je za ta sadež izplačalo bojevati s sto glavami, kaže na to, kako cenjena sta bila v antiki jablana in njen plod. Rajsko življenje prvih staršev, Adama in Eve, se je končalo prav zaradi jabolka, ki ga je bog med stoterimi drugimi v raju določil za sadež spoznanja. Samo en ugriz je bil potreben in moški del človeštva je bil obsojen na delo, ženski pa na rojevanje otrok.
Na srečo njegove značilnosti niso samo negativne
V skandinavskih mitih je bila boginja Iduna čuvajka zlatih jabolk, ki so bila izvor večne mladosti. Ko so bogovi začutili, da jih trga v križu in da izgubljajo voljo do uživanja, so pojedli jabolko in vse se je začelo znova. V irskih legendah je junak Cormak ugotovil, da (čudežni) sadovi predstavljajo blaženost in zadovoljstvo.
Če pogledamo po zgodovini, nihče ni resno oporekal trditvi, da so že 1300 let pred našim štetjem v dolini reke Nil poznali jablane in jabolka. Da bi iz njih stiskali sok, ni izrazitih dokazov, če pa so znali fermentirati pivo, je gotovo kdo stisnil tudi jabolka in fermentiral njihov sok. Očitno tega niso opazili svečeniki in tako je kot pijača bogov ostalo pivo. Prav tako nihče ne oporeka, da so Rimljani na pohodih po Britaniji zalotili domačine, ki so zadovoljno srkali pijačo, za katero se je izkazalo, da je fermentirani jabolčni sok. Tehnologijo izdelave so prinesli v Rim in od tam se je umetnost razširila po vsem cesarstvu, ljudje pa so se hitro navdušili nad okusnim sokom, ki ni samo odžejal, ampak je prinašal tudi nekaj veselja in pozabe. Zahodnorimski imperij je v petem stoletju odšel v zgodovino, jabolčnik pa se je ohranil. Njegova popularnost je rasla in v devetem stoletju toliko zrasla, da ga v svojih dokumentih propagira tudi cesar Karel Veliki.
Do 17. stoletja je obstajal primitiven, a kolikor toliko nadzorovan način pridobivanja omenjene pijače. Potem se je nekaj premaknilo. Povečala se je proizvodnja in z izboljšanjem tehnologije tudi kakovost pijače. V slednjem so se najbolj izkazali menihi. V Angliji so veliki mojstri v izdelavi fermentiranega jabolčnega soka postala samostanska posestva in ponekod je ta pijača postala celo plačilno sredstvo za delavce na samostanski zemlji.
Jabolčnik, jabolčna vina, cidre ali kakor koli jim pravijo, proizvajajo po vsej Evropi. Tradicija izdelave in pitja ni povsod enako močna, tako med največje pridelovalke spada Anglija, nato Francija, sledita ji Nemčija in Španija. Druge evropske države proizvedejo le desetino ali manj jabolčnika od največjega proizvajalca.
Zakaj jabolčno vino ne hodi z roko v roki s pravim vinom, iz grozdja?
Postopka sta si zelo podobna, razlika je v osnovni surovini in delno v posameznih fazah postopka. Grozdni sok je slajši od sadnega, zato vino iz grozdja brez pomoči (dodanega sladkorja) doseže primerno alkoholno stopnjo. Posebnost vina je drugačen način zorenja in morda tudi možnost staranja.
Fermentirani sadni ali grozdni sok je bila dolgo edina alkoholna pijača človeštva. V srednjem veku pa so vinsko trto napadle bolezni in jabolčnik je postal edina pijača, ki je razveseljevala duha. Posamezne pokrajine, posebno tiste, kjer trta ni dobro uspevala, so povečale število nasadov jablan in vsaka je razvila svoj tip in kakovost jabolčnika. V toplejših krajih si je trta opomogla in prevladovalo je vino, narejeno iz grozdja. Zaradi velikih transportnih stroškov posamezna območja niso bila konkurenčna, prav tako ni bilo večjih težav z uporabo besede vino. Na prelomu iz 19. v 20. stoletje pa je jabolčno vino v Nemčiji in predvsem Franciji začelo ogrožati prodajo tistega pravega, narejenega iz grozdja. Vinski lobi je zaščitil besedo vino in zato so za komercialna imena sadnih napitkov začeli uporabljati izraz cidre. Tako ga je jabolčnik nehal ogrožati in je dobil svoj prostor na trgovskih policah le kot tipičen proizvod podeželja. Morda se prav zato, ker je odrinjen iz ugledne družbe vin, raje spogleduje s pivom in zato ga najdemo bolj ali manj na istih trgovskih policah.
