Pri Debeli raci so se do zadnje podrobnosti posvetili božičnemu kosilu z dvanajstimi krožniki, o katerem je sam mojster povedal: »Videti je krasno, tako resnično.« Užitne lučke, okusne bleščice, okraski iz svinjine in jerebica na hruški! Pri norem kuharskem znanstveniku Hestonu Blumenthalu, natančneje v njegovi slavni restavraciji Fat Duck s tremi Michelinovimi zvezdicami, so letos pripravili božično kosilo, prvo sploh. Degustacijski meni z dvanajstimi krožniki brez alkohola stane 300 funtov. Oče molekularne gastronomije ponuja prav posebno božično izkušnjo, za obiskovalce je pripravil povsem nove jedi in tudi postrežba je posebna: božično drevesce je okrasil z bunkicami iz trdo kuhanih jajc, nadevanih v svinjino, pripravil je okusne lizike in jed, imenovano zlato, kadilo in mira, katere sestavni del je tudi v juho padajoča zlata palčka. Potem so še polžja kaša, užiten sneg in bleščice, sladoled iz zmešanega jajca in slanine ter krožnika, imenovana advent in otrok v trgovini s slaščicami.
Deset dni za en meni
»Vpletenost človeka v nastanek božičnega jedilnika je fenomenalna. Veliko dela je. Če začnemo od začetka, en človek bi za en meni potreboval deset dni. Noro je, k sreči se je s tem ukvarjala celotna ekipa,« je povedal Blumenthal in še: »V resnici sem velik otrok. Nisem znanstvenik, pri kemiji sem padel, sem le človek, ki rad ve, kako stvari delujejo. Božični čas v vseh prebudi otroka, vse to vznemirjenje, vonj in spomini. Zabavali smo se ob ustvarjanju užitnih božičnih okraskov, kot so zlate, srebrne in rdeče bunkice, ki visijo na drevescu, bleščice, sneg, tudi lučke. Ideja je, da je ob začetku obeda na vsaki mizi božično drevesce, videti je krasno, tako resnično. Bunkice so obdane v barvne želeje, jajca so tako premazana z želejem iz rdeče paprike in kardamoma, druge z užitnimi bleščicami.« Seveda se tu ne konča: »Pozneje postrežemo z zlatimi paličicami, ki jih vržete v juho s kadilom in miro, pribor, ovit v ribje usnje in jerebica, prekajena nad kokosovimi lupinami in postrežena s klobasicami, napolnjenimi z zeleno in hruško. Imamo še beljakove pene, ki so videti kot snežne kepe, okus pa imajo kot božično drevo, in kozarec kuhanega vina, ki je vroč, ko piješ z ene strani, in hladen, ko piješ z druge. Videti je kot ena pijača, a sta v resnici dve. Zabavno je.«
Tudi v pivnicah na drugi strani ceste je čutiti božično vzdušje: »Povezali smo se s francoskim parfumerjem in razvili Vonj božiča, mešanico jabolka, cimeta in borovine, ki jo pršimo v zrak v pivnici Hinds Head.« Obedovalnico v nadstropju bodo 17. in 18. decembra spremenili v Božičkovo jamo in stregli okusne grižljajčke in darila ter ponudili priložnost srečati samega Božička; dobri mož bo v zameno za deset funtov otrokom celo izročil darilo.
Doma raje tradicija kot skrajnost
In kaj chef skuha za božično kosilo? »Zagotovo ne grem v take skrajnosti kot v restavraciji. Najraje se lotim piščanca ali gosi, rad imam gos s črnim pudingom, pečenim krompirjem in rdečim zeljem, če izberem piščanca, zraven pripravim zeleno zelje. Božič je edini čas v letu, ko so na moji mizi tartufi, čeprav je to zelo dekadentno. Enega vzamem v restavraciji in ga na drobno naribam čez vse.« In kaj kuharski mojster sicer je? »Izbirčen sem, taka je pač narava mojega dela, pazim, da ne jem preveč ogljikovih hidratov. Rad imam piščanca, rad si pripravim pečenega z lečo, vsakokrat pokleknem pred mesno pito. Kaj naj rečem? Sem pač otrok 70. let, zato imam rad malce kiča.«
Tudi letos je Blumenthal pripravil praznični jedilnik za blagovnico Waitrose, poskrbel je tudi za tradicionalni sadni kolač, ki je videti kot božični puding, a je okrašen z belo čokolado in ima okus po čokoladnem bravniju, zelo priljubljen naj bi bil pečeni sladoled z malinovo peno, obdan s čokolado in peno iz banan namesto sladoleda. »Pečeni sladoled imam rad še iz otroštva, všeč mi je kombinacija mehkega beljaka in gladke kremne notranjosti, a mi je šlo vedno na živce, da se je tako hitro topilo. Zato sem poskrbel za spremembo klasike in ustvaril sredico iz malinove pene, ki poskrbi za kremnost brez topljenja, in dodal enega mojih najljubših okusov, banano.«
Seveda nič presenetljivega, saj se slavni kuhar vsako leto spomni česa posebnega. Leta 2010 se je vse vrtelo okoli božičnega pudinga s skrito pomarančo, ki je bil tako priljubljen, da so ga prodajali tudi lani in vsakokrat vse razprodali, prek ebaya pa so ga lansko zimo prodali za kar 250 funtov! In prodajajo ga še letos, celo v Avstraliji! Menedžerji blagovnice upajo, da bo sladica taka prodajna uspešnica kot puding s pomarančo.
In ko smo ravno pri pudingu: Heston Blumenthal je že v začetku novembra ustvaril orjaški praznični desert – 180 centimetrov visokega in 120 centimetrov širokega. Kuharski mojster je bil tako pogumen, da je orjaka pred množico navdušencev, ki so pozneje uživali v sladkem pudingu, zažgal. Občudovalci so bili navdušeni. »Krasno je bilo, doživeli smo malce Hestonove čarovnije. Fino je, da združuje znanost s kuhanjem,« je povedal eden od zbranih v Kentu, kjer je kuharski mojster promoviral novo oddajo na Channel Four Heston's Fantastical Foods.
Luksuz ceneje
Tudi tisti, ki se ne kopajo v denarju, si lahko privoščijo malo boljše božične praznike, ne da bi zaradi tega trpel družinski proračun, je prebivalcem Otoka sporočila angleška zveza potrošnikov Which?, ki je napravila prav posebno raziskavo: primerjali so cenejše šampanjce in peneča se vina ter božične pudinge s tistimi najdražjimi. Ugotovitve t. i. slepih testov, ko preskuševalci ne vedo, katero blagovno znamko imajo pred sabo, so zanimive: Sainsburyjev šampanjec blanc de noirs za 15 funtov je prekosil slavnega tekmeca moët & chandon (31,99 funta), za najboljšega med božičnimi pudingi pa se je izkazal tisti iz Aldija (6,99 funta).
Poleg tega kupcem svetujejo, naj počakajo z nakupom jedi za praznični jedilnik, če bi radi privarčevali, cene se menda spustijo 10 dni pred božičem, a naj obenem spremljajo ponudbo, saj nekatere trgovine že prej spustijo cene.
