Obrnila sem se na vas, ker sem zeloooo razočarana v ljubezni. Sem namreč sama z otrokoma, starima 16 in 23 let. Z moškimi itak nimam sreče. Vse odženem, še preden se mi približajo. Sem že 5 let samska. Prej nisem imela potrebe po moški družbi, zdaj pa mi že malo manjka. Pred enim mesecem sem spoznala moškega na twoo. Šla sva na kavo in v meni se je takoj prižgala iskrica. Še sama nisem mogla verjeti. 14 dni sva se imela lepo (brez seksa), potem pa je on kar izginil. Seveda sem mu poslala sto sporočil, ker mi ni bilo vseeno. Po 10 dneh mi je začel hladno odgovarjati na sporočila. Kasneje sva se le dobila, da bi se pogovorila, in on je začel, da se mu planeti ne ujemajo. Zvezdana, ali jaz potrebujem psihiatra? Želi si biti z mano, a nič ne da od sebe. Kaj naj ga jaz vedno prosim? Tako sem razočarana, da enostavno ne morem naprej. Zmešalo se mi bo. Ne pove pa nič. Niti se ne zjasni, kaj sploh hoče od mene. Se opravičujem, ampak nihče ne razume, kako mi je …
Ljuba Irena!
Če si se že obrnila name, ti takoj jasno in glasno povem, da jamrali ne bova! Takoj izbriši iz svojega besednjaka in iz sebe v celoti prepričanje, da nimaš sreče z moškimi. Ker to res ni res, ha ha! Mogoče do zdaj nisi imela sreče z moškimi. Ker nekaj lepega pa si le doživela z njimi. Tudi s tem, ta zadnjim 'šoceljnom', kajne? Na svoje ljubezensko življenje ti ni treba gledati kot na popolno katastrofo. Nanj glej kot na učne ure, če ne gre drugače. Verjemi, da nisi edina, a ker drugih ne moremo spreminjati, se bova lotili tebe. Kadar se nam v življenju kaj ponavlja, kaj neprijetnega, lahko z gotovostjo trdimo, da živimo v vzorcu. Nekaj v nas, nekje globoko spodaj, je zasidrano in kliče po rešitvi. Dr. Veronika Podgoršek v svoji knjigi Ljubezen na terapiji pravi, da si sami izberemo določene partnerje zato, da se nam ni treba spremeniti. V partnerskih zvezah živimo ljubezen, ki jo edino poznamo. Ki smo se jo naučili v otroštvu. Živimo odnose, ki smo jih spoznali v otroštvu. Tu notri je ključ. Ne morem si kaj, da ne bi videla v tebi grenkobe, razočaranja, celo jeze. Kdo si ti? Se spoštuješ, se imaš rada? Odrasla, zrela ženska si. Z nekom si se imela 14 dni lepo. Celo brez seksa. Poenostavi si življenje. 14 dni ti je bilo lepo, reci 'hvala' in še enkrat reci 'hvala', ker te ni potegnil globlje v odnos. Verjetno ima tvoj izbranec določene težave, glede na to, da se je umaknil iz vajinega razmerja. Bog ve, kaj vse bi te čakalo z njim. Mogoče sploh ne bi nikoli seksala?! Zaupaj življenju, življenje je velik čudež, brez skrbi, mogoče te čaka za prvim vogalom res prava ljubezen. Torej, ne koplji po zvezi, ki je razpadla še pravi čas. Ker vanjo tako rineš, vem, da je tvoja samopodoba precej na psu. Če bi dala kaj nase, mu ne bi poslala sto sporočil. Vem, težko se je razumeti, ne veš, kaj te žene v samouničevalen odnos, in težko je obrniti ploščo v smislu 'zdaj se imam pa rada' in spustiti nekaj, za kar tako ali tako globoko v sebi veš, da ni dobro zate.
Vprašanje, ali potrebuješ psihiatra, je torej na mestu. Kakšen pogovor ali dva ti res ne bi škodila. Saj obisk pri psihiatru, psihoterapevtu ne pomeni, da si nora. Strokovnjak lahko zelo pomaga, da prepoznaš vzorce in se jih lotiš odgovorno in zrelo. Prepoznati, spoznati sebe je šele prvi korak na dolgi poti proti sreči in miru. Jaz sem se prepoznala pred 15 leti v 'ženski, ki preveč ljubi', še danes vlačim njene ostanke s sabo. Prepoznam jih v kriznih situacijah in se ustavim. Mogoče ti bo pomagalo razumeti zakon privlačnosti dejstvo, da obrneš svojo sliko. Zamisli si, da si bila z moškim 14 dni in ugotovila, da ti ne ugaja. Ker ga nisi hotela užaliti, si mu rekla hvala in mu razložila, da si pokukala v horoskop in da ne sodita skupaj. Izgovor je res bolj beden, še pes bi ga težko na repu prinesel. Ampak mislila bi, da si svoje naredila in da boš imela mir. Potem pa bi te on stokrat poklical, pisal SMS-je, te nekako spet zvlekel v pogovor. Recimo, da mu ne bi imela jajc povedati naravnost, da vaju ne vidiš skupaj, in bi te potem vlačil v nek polodnos, v katerem bi trpela. Kako bi se počutila? Bi imel ta moški kakšno možnost več pri tebi zaradi svoje vztrajnosti? Ali bi ti, morebiti, postajal še bolj zoprn? Bi se ti napihnil ego in bi ga prenašala samo zato, ker bi v tebi videl objekt svoje ljubezni? V takih lažeh in iluzijah živimo lahko celo življenje. Dokler ne umremo. Govorimo si, da je v redu, v resnici pa globoko v sebi vemo, da ne živimo. Sploh ne živimo svojega življenja, svoje vrednosti. Živeti sam s sabo v miru, pa tudi, če traja pet let, je vredno več kot vsaka najmanjša laž. To ni glad, to ni lakota, ki ti gnil 'paradajz' naslika v jagodo. Biti sam pet let ne pomeni, da si medtem hibernirala v čakanju na pravega. To je lahko velik čas, ko si srečala sebe, svoje zapike, travme, strahove in sanje. To je lahko čas, ko vrneš moč sebi! Z vsakim odgovornim dejanjem vračaš moč sebi. Medtem pa tako ali tako spoznaš, da partnerska ljubezen ni edina ljubezen na svetu. Najprej je ljubezen do sebe, ki ti pomaga živeti sebe v najboljši izdaji. Ko se to zgodi, se okoli tebe znajdejo ljudje (zakon privlačnosti), ki jih pritegne tvoja ljubezen in so te vredni.
Pozabavaj se s seboj!
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
