In obdana z mogočno krono belih vršacev ter z več kot 220 kilometri smučarskih prog samo čaka, da tudi vi preizkusite njene zasnežene strmine in se prepustite vsem njenim preostalim radostim.
Teh pa v dolini, ki je že od nekdaj slovela po izbranem okusu, ne nazadnje je bila v srednjem veku znana tudi po zelo bogatih kopih zlate rude, nikoli ne zmanjka. Zlata sicer ni več, je pa gostoljubnim in veselim domačinom očitno uspelo pozlatiti domala vse, kar jim je v izobilju dala narava. Zato kar drži, če rečemo, da ima tukaj tudi sneg zlat lesk.
Drugo veliko bogastvo doline so termalni vrelci, ki so v prejšnjem stoletju privabljali v imenitne hotele Bad Gasteina tudi kronane glave in vso podobno nobleso, ki je morala biti tu, če ne že zavoljo oddiha in zdravja, pa zaradi razkošja, zabav in prestiža. V tretje gre rado, pravijo, in v dolini so pred dobrega pol stoletja odkrili novo zlato žilo. In to skoraj dobesedno. Ko so kopali rove, da bi odkrili še kaj zlata, so bili rudarji sicer razočarani, a vsaj tisti z revmo in podobnimi težavami tudi prijetno presenečeni, kajti bolečin naenkrat ni bilo več. Znanost je kmalu ugotovila, da je dva tisoč metrov v srcu gore ne samo prijetno toplo (okrog 40 stopinj) in ugodno vlažno (do 100 odstotkov), ampak da čudeže dela tudi radon, ki je tam v idealnih razmerah. Kmalu so začeli zdravljenje, zadovoljnih je bilo vse več bolnikov in zdaj vlakec, ki popelje v terapevtska počivališča v še eno skrito kraljestvo matere zemlje, vozi tako rekoč brez odmora. Za klavstrofobične stvar mogoče ni najbolj primerna, je pa ležati notri v gori, ko se privadiš na vse skupaj in umiriš, vsekakor posebno doživetje. Za pravi učinek terapije je menda treba obiskati galerije vsaj desetkrat (od 500 evrov naprej), zanimanje za lajšanje bolečin, regeneracijo in relaksacijo v zdaj super modernem centru Gasteiner Heilstollen pa je takšno, da je nujna rezervacija.
Poleti pa kolesarstvo
V dolini Gastein so trije zaselki, in čeprav so zelo povezani, ima vsak povsem svoj značaj. Dorfgastein je najnižje, na 830 m, a je še najbolj v skladu s podobo romantične alpske vasi. Smučišča do vrha Fulsecka (2033 m) so ločena od tistih v dolini, a vseeno vredna obiska, saj so pestra, dolga in široka, povrhu pa s ski busi zlahka dostopna tudi iz drugih dveh krajev.
Le malo više, na 860 m, leži Bad Hofgastein, nekdanje trgovsko središče regije, zdaj pa kraj s številnimi novimi hoteli in penzioni, kjer cvetita predvsem termalni in smučarski turizem. Pozimi seveda veselo združena, poleti pa se jima pridružita vsaj še pohodništvo in kolesarstvo. Nečesa torej v že skoraj pravljični dolini vendarle ne poznajo najbolj. Pravega odmora.
Nad vsemi, na 1002 m, kraljuje Bad Gastein. Ko sem ga pred tridesetimi leti prvič obiskal kot poročevalec z ženske tekme svetovnega pokala v alpskem smučanju, je bil sinonim za luksuz. In takšen je bil tudi gala sprejem za povabljene goste. Eden najbogatejših v karieri. Smučišče takrat name ni naredilo posebnega vtisa. Bilo je nekaj precej strmih delov, ja, a vse skupaj se mi je vendarle zdelo nekam ozko in utesnjeno. Še prav pomislil sem, kako se tukaj lomijo eminence.
Bad Gastein seveda ni več tisto, kar je bil. Je pa modro zamenjala sveža kri, saj zdaj tukaj, še posebno potem, ko so v zadnjem času precej omagali tudi Rusi, največ stavijo na mlajše skandinavske goste. Ti sicer ne pustijo toliko denarja v igralnicah, so pa dobri gostje v številnih barih in diskotekah. Pa še smučajo radi.
Ja, smučanje je zdaj res pravi užitek. Vse žičnice so moderne, hitre in udobne, proge pa kar najraznovrstnejše, od lahkih, otroških do najzahtevnejših, ki so nekaj posebnega. Dolge strmine v pravem trenutku prehajajo v krajše položne dele, da se človek lahko malce nadiha, vse skupaj pa je tako široko, da si lahko privoščiš toliko hitrosti kot malokje. Kralj smučišča Schlossalm-Angertal-Stubnerkogel, ki povezuje Bad Gastein in Hof Gastein, je nedvomno spust Hohe Scharfe, ki je z 10,4 km najdaljši v vzhodnih Alpah. Prava poezija od vrha do dna, še posebno če si ga privoščiš zgodaj dopoldne, saj je uživanje na sveže utrjenih, gladkih progah še večje. Je pa res, da so vsaj v našem primeru vse severne proge zelo dobro zdržale do konca smučanja, tam, kamor se je uprlo sonce, pa se popoldne ob temperaturah nad ničlo pač ni dalo izogniti luknjam in naritemu snegu.
Za turne uživače
Posebno poglavje je še tretje zaključeno smučišče doline, Sportgastein, ki leži na 1590 m, gondola pa te popelje na kar 2686 m visoki Kreuzkogel. Na vrhu se ne odpre samo čudovit pogled na okoliško belo kraljestvo, z njega vodi tudi vrsta zanimivih prog. Urejene so primerne tako za amaterske ljubitelje hitrosti kot za trening smuka na najvišji ravni. Še posebno pa na svoj račun pridejo ljubitelji smučanja zunaj urejenih prog in turnega smučanja, saj je zaradi višine vedno dovolj kakovostnega, suhega snega, pravi posladek je seveda vijuganje po neokrnjenih planjavah celca.
Nedvomno največ gostov doline Gastein smuča oziroma deska, vendar pa turistični delavci posvečajo veliko pozornosti tudi drugim športnim oziroma rekreacijskim aktivnostim. Skrbno urejajo vrsto prog za smučarski tek, ki je še zlasti priljubljen med nemškimi gosti srednje in starejše generacije. Mlajši imajo veliko možnosti za bolj pustolovsko sankanje na naravnih progah, vse več pa se jih odloča za preprosto hojo s krpljami, saj se da z njimi lažje doseči tudi najbolj odmaknjene kraje, kamor smučar ne more.
Za kakovost okrepčila in poživila med smučanjem vam ni treba skrbeti. Takšnih in drugačnih koč, tudi z živo glasbo in dobrimi izvedbami CCR in Boba Marleyja (torej ne samo s štanco), je dovolj, kulinarična doživetja pa so vedno na visoki ravni. In v skladu s svetovljansko naravo doline tudi zelo raznovrstna. To se še zlasti izrazi na večernih pohodih. In potem se je kar težko odločiti, kje je bilo bolje. V idilični feng šuj restavraciji Unterbergewirt, kjer se stara kmečka tradicija sreča z novo vzhodno filozofijo, v klasični domači gostilni Bertahof, kjer v čisti mesenosti uživaš brez filozofiranja, ali pa v modernem Ginger's Ginu, kjer morje sreča Angleža in Tajko … Tudi če se hočeš še zavrteti, kar je pred spanjem lahko zelo dobrodošlo, je vedno nekaj možnosti. Muzika je sicer bolj primerna času in mlajšim, kar pa ne pomeni, da vedno povsod slišiš samo alpski ali techno beat. V dolini poskušajo predstavljati tudi koncerte resnejših izvajalcev, zato so še posebno ponosni na svoj novi Snow Jazz Festival. Bil sem prav na koncertu ob odprtju, ko je nastopila vrhunska dunajsko-slovaška zasedba Departrefire. V precej preprostem okolju njihovega zadružnega kluba se je najbrž zbrala vsa poslovna smetana doline, in ko smo med odmorom navdihnjenega muziciranja nazdravili s kozarcem penine, niso skrivali zadovoljstva ob prijetnem in sproščenem večeru.
Tako kot v dolino Gastein prideš, če si iz naših krajev, tako tudi odideš. Z vlakom. Nobenih serpentin in strmih naklonov. Samo pol ure vožnje skozi hrib in od 15 do 30 minut, da urediš stvari na postaji, kupiš vozovnico in zapelješ avto na vlak. Ko prideš ven v Mallnitzu, si lahko po dveh urah doma. Če se kaj ne zaplete s karavanškim predorom.
