Odgovorna za stike z javnostjo pri založbi Beletrina in avtorica bloga Tina in fantje. Tina Deu je s svojim opisovanjem družinskih »radosti« kot blisk ustrelila v prepričanja o vzgoji, ki se le počasi pobirajo iz permisivne ideologije.
Nosečnost je za mnoge, še posebno če je prva, pravi čudež. Žensko telo se spreminja, misli gredo po svoje. Včasih tako zelo po svoje, da se kak naravni proces prelevi v patološko stanje, v katerem nosečnico skrbi, kaj vse bi lahko šlo narobe. Kakšne so bile vaše nosečnosti in kako so se spreminjale od prvega do tretjega fantiča?
Prvič sem zanosila pri 27. Velika večina prijateljic o otrocih takrat še razmišljala ni, zato okoli mene ni bilo nikakršne evforije. Spominjam se, da sem se včasih počutila nekako samo – ne samo med nosečnostjo, še bolj potem, ko sem imela edina v družbi dojenčka. Danes sem vesela, da je bilo tako, saj sem verjetno tudi zato nosečnost vzela kot nekaj naravnega, nisem komplicirala in ni me skrbelo, da bo kaj narobe. Podobno je bilo pri drugih dveh sinovih, le da sem pri njiju s prijateljicami prevozičkala vso porodniško. Na nosečnosti imam lepe spomine, dobro sem se počutila in bila do konca aktivna. Najbolj naporna je bila tretja, saj je bil srednji sin star komaj sedem mesecev, ko smo izvedeli, da bomo imeli še enega.
Fino je biti mama, čeprav včasih smrdi – to je le eden od naslovov zapisa na vašem blogu, v katerem se lotevate vprašanj vzgoje sinov in življenja nasploh. Zdi se, da ste iskreni, ne ovinkarite. Kakšni so odzivi?
Danes smo velikokrat priča obsedenosti z otroki. Starši kar tekmujejo, kako bi jim omogočili čim več dobrega in jih hkrati obvarovali pred vsem slabim. Tej zgodbi ne verjamem. Nenehno servisiranje ima nasprotne učinke, v resnici otroke onemogoča. Zato so nesamostojni in razvajeni. Tudi starševstvo je idealizirano. Govorimo v pomanjševalnicah in otrokom slikamo svet, ki ga ni. Saj je res, da včasih smrdi. Ampak takšno je tudi življenje.
Odzivi na moje zapise so različni. Predvsem me preseneča, da jih je toliko, kar očitno pomeni, da se ljudi dotaknejo. Za nekatere sem precej radikalna, drugi si oddahnejo, ker iz napisanega razberejo, da ni treba biti popoln oziroma da je za otroke še bolje, če nisi.
Kateri je vaš najzgodnejši spomin na materin ali očetov vzgojni prijem? V kakšni družini ste odraščali?
Spomnim se, da nekoč nisem dobila bombona, ker nisem pojedla večerje. Vem, da sem bila že zelo zaspana, a sem vseeno kar naprej hodila v dnevno sobo prosit za tisti bombon. Mami je pa vztrajala. Takšna je bila tudi sicer vzgoja pri nas. Če so starši nekaj rekli, je to tudi držalo. Oče je bil kar strog in mi je šel v najstniških letih na živce. Potem je bilo pa, kot bi odsekal – nekako od sredine gimnazije sem lahko počela, kar sem hotela. Kot bi presodili, da sem za to dovolj zrela. Bilo je sicer nekaj neumnosti, ampak so bile vse v mejah normale.
V svetu, v katerem živimo, kot največji ideal postavljamo srečo. Je sploh mogoče biti srečen v svetu, kjer se tako veliko zahteva od žensk? Kaj za vas pomeni sreča?
Mislim, da ljudje velikokrat niso srečni zato, ker mislijo, da bi moralo biti bolje, kot je lahko. Namesto da bi se spopadli s problemom, bežijo od njega. Ko se ta pojavi na drugem koncu, jo pa spet pobrišejo. Zase sem vesela, da v sebi nosim trdnost. Ta mi vedno znova daje voljo in energijo, da grem v boj, kadar zaškriplje. Včasih pa se s čim preprosto sprijaznim. Kariero in družino usklajujem laže kot marsikatera ženska. Imam namreč moža, ki se loti vsakega opravila, in gospodično, ki nam vsak teden pospravi stanovanje. Njuno pomoč sprejemam brez slabe vesti. Lahko bi rekla, da imam srečo.
Imate moža in tri sinove. Kako je biti ženska v takšnem brlogu?
Če sem iskrena, sem si za vse tri fante želela, da bi bili punce. Predvidevam, da otrok, ki je istega spola kot ti, doda starševstvu še eno posebno dimenzijo. V resnici tega ne bom nikoli vedela. Kljub temu se s tem, da bom edina ženska v družini, ni bilo težko sprijazniti. Sicer je res, da nenehno perem njihove prepotene cunje in poslušam fantovske debate, ampak obenem me vsak dan crkljajo štirje. Zagotovo sem najbolj razvajeni član naše družine.
