Rumena za posebneže

Odločila sem se za čisto preprost poskus. Ko je nastopil čas za dopoldansko sprehajanje psa, sem mu na povodec navezala opazen rumeni trak in se odpravila po vasi. Odzivi? Večina mimoidočih, pri katerih naš ne ravno majhen kuža vzbuja strah, traku sploh ni opazila. Peščica tistih, s katerimi sem si mimogrede izmenjala nekaj besed, ga je ošinila s pogledom, nekateri pa so zgolj z navdušenjem komentirali, kako lep je danes Sky.

Najprej na Švedskem

Moja domneva je bila potrjena: projekt rumeni pes ali izvirno The Yellow dog project je v okolju, kjer se najpogosteje gibljem, španska vas. Naj povem, da ne gre za nikakršno znanstveno poizvedbo, katere rezultate bi bilo mogoče posplošiti na širšo okolico, ampak zgolj za kratek test ozaveščenosti ljudi o že omenjenem projektu v kraju, kjer je takšnih in drugačnih kužkov (in lastnikov) res veliko. »Ideja je nastala z namenom, da bi ljudi s preprosto oznako, torej rumenim trakom, ki ga ima žival na sebi, opozorili, naj se ji ne približujejo. Živali potrebujejo ene večji, druge manjši osebni prostor,« je takšen način komunikacije z okolico predstavila Sabina Palka, zastopnica Društva za pomoč živalim, svetovanje in učenje Tačke in Repki, ter dodala, da se je projekt leta 2012 začel izvajati na Švedskem, v zelo kratkem času pa se je razširil po skoraj vsem svetu.

Rumena kot opozorilo

Ideja je nedvomno koristna tako za lastnike psov kot tudi za vse, ki štirinožca nimajo, se pa z njimi srečujejo ob različnih priložnostih: »Določenih vedenjskih ali fizičnih značilnosti s prostim očesom ni mogoče opaziti pravočasno, zato je rumeni trak neko vidno opozorilo, ki nam omogoča, da se ob srečanju z živaljo pravilno odzovemo,« je povedala sogovornica. Rumeni trak (primeren je kateri koli opazen trak v tej barvi) opozarja na več stvari. Pes, ki ga nosi, je lahko poškodovan oziroma na rehabilitaciji, bolan ali na zdravljenju, plašen, napadalen, v postopku šolanja ali prevzgoje oziroma socializacije, lahko je star, slep, gluh, manj toleranten do okolice, lahko ima slabe izkušnje z drugimi kosmatinci ali pa enostavno ne mara prijaznih psov, ki bi ga želeli po svoje pozdraviti. Vsem tem kužkom mora biti omogočeno gibanje, morajo se družiti z drugimi, a vendar potrebujejo drugačno obravnavo, in na to opozarja rumeni trak.

Kaj pa ozaveščenost?

»Pri nas omenimo ta projekt vsem tečajnikom. Nekateri ga poznajo, nekateri zanj slišijo prvič. Ko smo ga začeli izvajati, smo delili tudi letake. Vendar smo ugotovili, da posamezni lastniki psov rumeno oznako izkoriščajo. Uporabljajo jo kot potuho za slabo vzgojenega ali nevzgojenega psa, s čimer si zagotovijo mir pred okolico, in ob tem ne naredijo ničesar za izboljšanje vedenja živali,« je opozorila Sabina Palka. Natančnega podatka, koliko ljudi pri nas sledi temu projektu in upravičeno uporablja rumeno pentljo, žal nima.

Komu pripada?

Ker nekateri rumeni trak izkoriščajo, se poraja vprašanje, kako pravilno določiti, kateri kuža ga potrebuje in kdo o tem odloča. Lastnik, veterinar? Predstavnica društva Tačke in Repki pravi: »Pravzaprav se o tem odloča vsak lastnik sam. Bilo pa bi prav, da bi se prej posvetoval s strokovnjakom. Običajno je to inštruktor v pasji šoli ali strokovnjak s področja vedenja psov, ki zna tudi pravilno svetovati, kaj je mogoče storiti, da bi se stanje izboljšalo, kar je konec koncev v interesu tako lastnika živali kot okolice, v kateri biva skupaj s kužkom.« O rumenem traku na živali se lastnik odloča sam, prav pa bi bilo, da bi se posvetoval s strokovnjakom.