Najprej si ogleda hišo, potem stke zavese

STARA CERKEV – Sredi osemdesetih, ko je bilo tkanje moderno, se je s to obrtjo prvič srečala tudi Erna Šuler iz Stare Cerkve pri Kočevju. »Delala sem v računovodstvu, a me to ni zapolnjevalo. Pa mi je prijatelj rekel, naj začnem tkati,« razloži upokojenka, ki ima ta status le kakšno leto.

Potem pa se ji je s statvami odprl popolnoma nov svet različnih materialov in tehnik. Še danes se mojstrica, ki z možem Bojanom tke različne vzorce iz različnih materialov, veseli raznolikosti, ki jo ponuja ta obrt. Slovenska tradicija tkanja, ki je bila nekoč med obrtmi po razširjenosti takoj za lončarstvom, ni tako bogata, razloži: »Pri nas se je tkalo le platno iz konoplje in lanu, ne pa tudi iz bombaža.« Ženske so trle lan in predle, torej pripravile material za tkanje, tkali so moški. Tudi Kočevska, doda, je imela lan, ki so ga sejali, trli, predli in tkali, vendar pa se je tradicija najbolj ohranila v Beli krajini in na Gorenjskem.

Po nizozemskem sistemu

Erna pa je hotela več, zato se je učila iz knjig. »Uživala sem v vzorcih,« pove samoukinja, ki je prevzela nizozemski sistem tkanja, kjer tkejo na štiri ali šest listov oziroma okvirjev za nitnico, s pomočjo katere se osnovne niti dvigajo in spuščajo. Če pa bi želela še bolj zapletene vzorce, bi lahko delala na osem listov, kar med drugim pomeni, da bi lahko stkala dvojno blago. »To niso enostavne sheme oziroma ni enostavno tkanje,« razloži Erna Šuler nastajanje zapletenih vzorcev, ki jih poznamo pod imeni rips, keper, panama, ribja kost …

Ali drugače: če hoče na malih statvah stkati blago, ki je široko 85 centimetrov, mora vdeti 476 niti. »Nekaj let traja, da si sposoben zahtevnejšega tkanja,« pravi Erna. Saj je tudi ona morala ne samo vedeti, kako, ampak tudi dobiti občutek, kako pravilno položiti nit v novo vrsto, da je rob tkanine raven …

Kmalu je – ženska, ki se prej ni hotela ukvarjati z ročnimi deli! – začela tudi šivati obleke, saj so bila oblačila iz naravnih materialov moderna. Organizirala je modne revije in pet let imela svoj butik. »Lan in bombaž sem kupovala v predilnici v Litiji, tudi po 100 do 120 kilogramov ene barve. Kar sem zaslužila, je šlo za material,« pravi Erna Šuler, ki doda, da imajo v predilnici odlično sukan lan in bombaž. Volno je kupovala v Zapužah, v tovarni, ki je več ni: »Tako ali tako je volna predraga, da bi iz nje tkala.«

Potem se je preusmerila na tkanje stanovanjske opreme: zavese, prte, pregrinjala. »Največ zanimanja je za zavese,« pravi mojstrica, ki tkane kose tudi obkvačka, tako da nastajajo različne mojstrovine, ki se tudi odlično perejo. »Zadnje, kar sem naredila, so bile zavese z morskimi motivi, in videti so krasno,« pravi Erna. Seveda se usklajuje z naročnikom, videti mora tudi hišo, kamor bodo obesili njene zavese: »Moram začutiti prostor, da naredim zavese, ki bodo v pravem razmerju s prostorom.«

Da je tkanje za Erno pomembno, kažejo bale izjemno lepih vzorcev in dodelani izdelki. Zavese s kvačkano čipko pa prti, seveda tudi kosi oblačil, ki so – nekateri stari tudi dvajset in več let – še vedno odlično ohranjeni. »Danes država za to obrt nima posluha,« doda Erna, ki je ena od redkih tkalk v Sloveniji.

Toda tradicijo bi morali ohraniti, je prepričana mojstrica, ki je dvoje statve poklonila, dvoje pa ima doma: manjše, na katerih tke, in velike, s katerimi bi lahko izdelovala tapiserije in tepihe: »Velike so stare približno 150 let in so ležale nekje na Gorenjskem na nekem seniku. Potem jih je našla gospa, ki je na njih naredila tapiserije za Cankarjev dom, pozneje pa mi jih je prodala, da ne bi spet končale na seniku.«

Država bi se morala zavedati, razmišlja Erna, da je ohranjanje tradicionalnih obrti pomembno, ne pa da so te dejavnosti tako zelo obdavčene. Kajti tudi tkanje je – podobno kot druge tradicionalne obrti – delo, ki zahteva ogromno znanja in potrpljenja, prinaša pa malo denarja. »In hkrati neverjetno pomirja,« pravi Erna in poboža surovo blago naravnih barv, stkano v neverjetno lepe vzorce.