Vsa večja stara mesta so na bregovih, morskih ali rečnih. Voda jim je dajala rast in moč. Slovenska prestolnica ni nobena izjema. Pa vendar je zanimivo, da se je ugnezdila ob manjši Ljubljanici, in ne morda ob Savi. Z Ljubljanico se mesto zrašča že od rimske Emone. Tudi glavnina arheoloških predmetov, najdenih med čiščenji in poglabljanji struge v 19. stoletju, izvira iz njene struge med Špico in Tromostovjem. Iz Centra do preurejenega nekdanjega kopališča na Špici – kjer se še vedno lahko posončite – pripešačite v desetih minutah. V tamkajšnjem razglednem lokalu si lahko še privežete dušo, potem pa jo, če stopite po Hladnikovi brvi, odpeljete na dodatno pašo v Botanični vrt. Če ob povratku pri vhodu v Gruberjev prekop zavijete v rečno pristanišče, lahko za romantično piko na i še zaplujete nazaj v mestno središče.
S križarke na ladjico
»Na Ljubljanici,« pove Tomo Zupančič, »ljudje vse bolj iščejo sproščujoče kratkočasenje. Našim današnjim gostom, na primer, ki so prišli na enodnevni ogled Ljubljane s pred Piranom zasidrane potniške križarke, želimo z reke predstaviti atmosfero tukajšnjega bivanja, ob tem jih seznaniti še s kančkom zgodovine.«
Večina potnikov, ki jih prepeljejo ljubljanske ladjice, je tujcev: »Po tem, kar jih zanima, bi jih lahko strnili v tri skupine. Prva bi bili Američani, Kanadčani, Avstralci, Novozelandci in Angleži, druga naši bližnji sosedje Italijani in Avstrijci, tretja pa Tajci, Tajvanci, Južni Korejci, Kitajci in Japonci. Med vsemi najbolj čustveno doživljajo reko Rusi. Ko stopijo na ladjico, jih prevzame posebno veselje, vzhičenost. Vodo doživljajo s podobnim navdušenjem, kot jo sam. Ta slovanska duša se mi zdi močno sorodna.«
Zupančič je Ljubljančan, a je Ljubljanico začel doživljati skozi Iščico: »Ob Ižanski cesti so živeli stari starši po mamini strani, k njim sem hodil na počitnice. Na Iščici sem splaval, po njej smo otroci plavali do Ljubljanice. Le dotaknili smo se je, saj je bila mrzla in deroča velika reka, medtem ko je bila Iščica domača, varna in topla.«
Med študijem in pozneje kot profesor agroživilske srednje šole je poleti hodil na morje tujce učit jadranja: »Bil sem del ekipe Kompas Yachtinga. Opravil sem tudi izpit za skiperja, po slovensko je za mornarja motorista.«
Z Ljubljanico sta se zares zbližala pred tridesetimi leti, ko se je preselil v Trnovski pristan: »Z otroki sem se sprehajal ob Ljubljanici in tako nas je pot privedla tudi v Veslaški klub Ljubljanica. Ko sem za dve leti postal kapitan Julije, splava na sodih v lasti tega kluba, me je reka dokončno vzela za svojega.«
In zaželel si je svojo ladjico: »Pred trinajstimi leti sem naredil Ljubljano I. Ime je bilo projektno, ker smo si s kolegi prav tedaj prizadevali za registracijo plovil na Ljubljanici. Ljubljana I je po dveh letih pri Upravni enoti Ljubljana res dobila registracijsko oznako Ljubljana 01; tako je Ljubljana spet dobila svoj register plovil.«
Na mestnih vajetih
Mesto je z reke drugačno: »Če bi se arhitekt Jože Plečnik vrnil, marsikaterega dela Ljubljane ne bi več prepoznal, le še z Ljubljanice je pol stoletja ostala enaka. Tudi po tem, ko je nad plovnim delom zadnja leta zraslo pet, pod zapornicami še trije novi mostovi oziroma brvi, kaže mesto z rečne gladine še vedno tisto podobo kot v Plečnikovem času.«
Tomo Zupančič predseduje Društvu rečnih kapitanov, to pa je izvršni skrbnik plovne poti: »Opazujemo plovnost, odstranjujemo ovire na plovni poti in poročamo pristojni služni MOL.«
Med 80 člani društva je rečnih kapitanov 26, preostali so voditelji čolna. Preostali kapitani in voditelji čolnov se povezujejo še v Zvezi prevoznikov po celinskih vodah, Društvu čolnarjev in splavarjev po reki Ljubljanici pa tudi v Turističnem društvu Ljubljanica. V kapitanski druščini sta tudi dve kapitanki, Mojca in Irena.
Dolgoletna želja ladjarjev je bila, da bi Ljubljana dobila pristanišče: »Na prulskem bregu Gruberjevega prekopa smo ga slavnostno izročili namenu 31. julija. Z več kot dvesto metrov dolgim pristaniščem smo končno pridobili prostor za privezovanje in oskrbo ladjic. Posebna pridobitev je črpalka za praznjenje fekalnih posod.«
Skupaj z deležem evropskih sredstev je gradnjo pristanišča financiral MOL, ob čemer sogovornik poudari: »S pristaniščem in pristani, uradno so zapisani kot vstopno-izstopna mesta, je mestna občina vzela v roke vajeti rečnega prometa.«
Organiziranost plovbe pomembno prispeva k ozaveščanju o kakovosti okolja na reki in ob njej, pove sogovornik. Razen Ljubljane ni rečne plovbe uspelo urediti še nobenemu drugemu slovenskemu mestu. Po mnenju sogovornika je še najbližje temu Novo mesto: »Bi pa podobno lahko uredili rečno plovbo tudi v Mariboru, na Ptuju, v Gornji Radgoni in morda še kje. Ko bo, denimo, dokončano akumulacijsko jezero, tudi v Brežicah.«
Mesto na otoku
Odkar so 25. novembra 1780 v Gruberjev prekop za hitrejše odtekanje spustili vodo, se je stara Ljubljana z Gradom, Prulami, Poljanami in Kodeljevim znašla na otoku. Nanj že 135 let lahko pridemo le čez katerega od številnih mostov ali brvi. Prekop jih prečka deset, Ljubljanico med sotočjema z njim pa dvajset. Ker Ljubljanica nikoli ne zamrzne, temperatura njene vode niti v najhujšem mrazu ne pade pod +4°C, je plovba po njej najbolj pravljična, ko je mesto razsvetljeno, torej od Miklavža do Svetih treh kraljev.
Z dvorišča v reko
Letošnje poletje po Ljubljanici pluje 17 ladjic s plovnim dovoljenjem, dnevno dejansko okrog deset. Ob napovedanih urah peljejo na ogledne plovbe med Livado in Žitnim mostom. Hkrati bi lahko prepeljale okrog 800, morda celo 1000 potnikov, a jih v resnici seveda veliko manj. Flota je precej pisana, pove Tomo Zupančič: »Plovila so povprečno stara deset let, narejena pa na domačem ali kvečjemu sosedovem dvorišču. Tudi uradno so zabeležena kot samogradnja.«
