TURISTIČNA TRIBUNA

Literarni most za turizem

Objavljeno: 13.01.2018 11:40Posodobljeno: 13.01.2018 11:42

Nenavadno je, da so Bosanci iz tistega dela Bosne in Hercegovine, ki se imenuje Republika srbska, za svoj najznamenitejši kraj razglasili mestece čisto na njenem robu.

Višegrad na vzhodu Bosne in Hercegovine tik za mejo s Srbijo povezuje s širnim svetom le magistralna cesta iz Užic v Srbiji proti Sarajevu ali Trebinju v BiH, ki je z obeh strani ozka in ovinkasta, čeprav so jo zadnja leta na bosanski strani po dolini Sutjeske nekoliko skrajšali skozi nekaj predorov. Vsaj malo pustolovski turistični raziskovalec pa bo vendarle tvegal za te čase nenavadno počasno avtomobilsko vožnjo, da bi videl znameniti most na Drini, ki je Ivu Andriću leta 1961 prinesel Nobelovo nagrado za književnost.

Večina turističnih in literarnih radovednežev se pripelje v Višegrad z vzhoda, iz Srbije, kjer je bila letošnjo jesen dodatna velikanska prometna zmešnjava, ko so okoli Užic širili cestne ožine. Toda na bosanski strani meje se pokaže idila nekdanjih podeželskih cest, ki pripelje v Višegrad in tistega, ki ne zavije ne levo ne desno, tik pred znameniti most, ob katerem stoji Andrićev konak, hotel s tremi zvezdicami in zelo primernimi cenami.
V mestu je skoraj vse v znamenju Iva Andrića, ki je tod preživel svojo mladost. Na drugem, levem bregu reke Drine je vedno zaklenjena Andrićeva hiša, v kateri je pisatelj preživel mlada leta, nekaj korakov od hotela z Andrićevim imenom je njegov spomenik, šola, ki jo je obiskoval, je komajda opazna ob drugih pomnikih, ki spominjajo nanj, zadnji dve leti pa je poleg mostu najimenitnejši del Višegrada Andrićgrad, Andrićevo mesto, ki so ga po zamisli režiserja Emirja Kusturice – ta ima na drugi strani meje, v Srbiji, svoje mestece – postavili na polotoku ob izlivu rečice Rzav v Drino.

V mestu je vse v znamenju Iva Andrića, ki je tod preživel mladost.

»Vam bom dala sobo s pogledom na most,« je rekla prijazna receptorka hotela z Andrićevim imenom in v isti sapi pohitela s pojasnilom, naj zjutraj za zajtrk, ki je vračunan v ceno, ne spregledamo Andrićevega zajtrka. In ko je beseda že dala besedo, je na vprašanje, kako govorijo v teh krajih, bošnjaško, srbsko ali hrvaško, brez pomisleka odgovorila: »Smo v Republiki srbski in kajpada govorimo srbsko!«
Višegrad ne bi bil to, kar je zdaj, če Ivo Andrić ne bi napisal romana o veličastnem mostu, ki ga je dal postaviti janičar, ugrabljeni otrok iz osrednje Bosne, pozneje elitni vojak turške vojske, ki je postal veliki vezir Mehmed paša Sokolović. Menda mu je kot že vplivnemu osmanskemu velikašu ostalo v spominu, ko je kot ugrabljeni otrok čakal pred vasico Višegrad na brod, ki je skrbel za promet prek velike reke Drine; tam, se je zaobljubil, bom dal zgraditi most, kakršnega svet še ni videl – in ga je postavil.

Čez ta skoraj 180 metrov dolgi in več kot šest metrov široki kamniti most z enajstimi podporniki, ki se pne dobrih 15 metrov nad normalnim vodostajem reke, zgradili pa so ga sredi 16. stoletja z mehanizacijo tistih časov v komaj šestih letih, se je vsekakor vredno sprehoditi. Vrhunska arhitektura srednjeveškega vzhodnjaškega sloga ima na sredini na eni strani "zofo", počivališče za popotnike, na drugi pa nadzidek z marmornima ploščama, na katerih so z arabskimi črkami zapisani podatki o graditelju in letih gradnje.

Izpred hotela Andrićev konak in razmeroma skromnega Andrićevega spomenika se ob desnem bregu Drine odpravimo nekaj sto metrov z njenim tokom, ko nas ozka uličica odpelje na trg z veličastnim portalom, vhodom v Andrićevo mesto. Tak, kot so ga zgradili zdaj, naj bi bil po zamisli graditeljev Višegrad, če nanj ne bi vplivali usodni zgodovinski dogodki – bil bi lepo srbsko pravoslavno mestece.

Most je dal postaviti janičar, ugrabljeni otrok iz Bosne, pozneje turški specialec.

 

Ko je popotnik videl v Višegradu vse, na kar so ga hoteli opozoriti domačini, naj ne bi izpustil Andrićevega zajtrka v Andrićevem hotelu. Poseben jedilnik opozori nanj. Na tem jutranjem jedilnem listu, ki naj bi ga sestavil nobelovec Andrić, je jedi za zajtrk povprečne slovenske štiričlanske družine – od jajc na tri, štiri načine do več vrst sirov, klobasic, rezin gnjati in zelenjave od milega paradižnika do pekočih paprik, da jogurtov, čajev in drugih pijač niti ne omenjamo.

V tistih krajih še velja, da je turizem preplet vsakršnih človekovih okusov. 

Komentiraj članek

Pred komentiranjem se prosim prijavite. Še nimate uporabniškega računa? Registrirajte se!

Pogoji komentiranja