DEDIŠČINA

Lifting za propadajoče arhitekturne lepotice

Objavljeno: 07.08.2015 17:40Posodobljeno: 07.08.2015 17:42

Slovenska arhitekturna in stavbna dediščina, ki bi jo veljalo ohraniti, niso le gradovi in vile, ampak tudi mnogo množicam neznanih stavb.

Na naših straneh smo že pred časom opozorili na številne gradove in bolj znane objekte arhitekturne dediščine, ki so zaradi tega ali onega razloga prepuščeni propadanju. Pogosto je to umiranje na obroke povezano z različnimi sodnimi postopki ali pa je lastniku preprosto zmanjkalo denarja oziroma so mu banke zaprle kreditno pipico.

Anonimna stavbna dediščina

Medtem ko klic na pomoč propadajočega gradu med ljudmi hitro vzbudi simpatije in iskanje rešitev, je usoda tako imenovane anonimne stavbne dediščine drugačna. Statistika odkriva, da je med približno 460.000 enostanovanjskimi objekti več kot 70.000 starejših od sto let. Kot anonimno stavbno dediščino razumemo hiše, grajene s tradicionalnimi stavbarskimi tehnikami, iz lokalnih gradiv in brez izrazitih stilnih ali avtorskih potez. Take zgradbe najdemo po vsem slovenskem podeželju, v starih vaških in mestnih središčih.

»Anonimna stavbna dediščina je pričevalka zgodovine preprostih ljudi,« razlaga arhitekt Matjaž Suhadolc. »Čeprav je nastajala v relativnem pomanjkanju materialnih virov, je preživela stoletja. Generacije mojstrov stavbarstva so arhitekturo znale oblikovati glede na lokalne geografske in podnebne razmere. Ker so te na slovenskem etničnem ozemlju izjemno pestre, je raznolika tudi arhitektura naših pokrajin.«

Država za celostno ohranjanje

Ohranjanje kulturne dediščine je ena od nalog države, zato smo se z vprašanji obrnili na ministrstvo za kulturo. Zanimalo nas je, kako država gleda na problematiko anonimne stavbne dediščine in kako ukrepa, da bi preprečila klavrni propad teh nevidnih arhitekturnih lepotic. »Ministrstvo za kulturo oziroma zakon o varstvu kulturne dediščine sledi sodobni evropski kulturnovarstveni doktrini, ki je v zadnjih desetletjih svojo pozornost in varstvo preusmerila s posameznih spomenikov z izrazitimi dediščinskimi vrednotami na varovanje 'skromnejše' dediščine, katere vrednost je predvsem ambientalna. Govorimo o tako imenovanem 'celostnem' ohranjanju dediščine, ki jo zagotavljamo skozi prostorske akte, v katerih je treba načrtovati nove rabe prostora in dejavnosti na način, da se tudi ta dediščina ohrani in integrira v razvojne potrebe lokalnih skupnosti,« pojasnjujejo. Sicer pa je Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije tisti, ki identificira in vrednoti nepremično kulturno dediščino: predlaga vpis v register te in pripravlja predloge za razglasitev kulturnih spomenikov tako lokalnega kot državnega pomena.

Vloga lokalne skupnosti

Za kulturni spomenik se lahko razglasi objekt, ki je izrazit dosežek ustvarjalnosti ali dragoceno prispeva h kulturni raznolikosti, je pomemben del prostora ali dediščine Slovenije ali vir za razumevanje zgodovinskih procesov, pojavov in njihove povezanosti s sedanjo kulturo in prostorom. Splošna strokovna merila za izbor enot kulturne dediščine so avtentičnost (neponarejenost in izvirnost), ogroženost (ne toliko v pomenu fizične, temveč kot izginjanje), ohranjenost kot kompliment avtentičnosti, redkost kot posebni vidik izjemnosti in starost kot eno najstarejših spomeniškovarstvenih meril, pravijo na ministrstvu za kulturo.

Poudarili so pomen lokalne skupnosti, ki pri ohranjanju dediščine v izvornem okolju prevzema izjemno pomembno vlogo. »Lokalna skupnost lahko najuspešnejše varuje in ohranja z vključevanjem dediščine v svoje prostorske in razvojne dokumente ter s financiranjem varovanja in oživljanja spomenikov ali drugih ukrepov varstva dediščine. Zato je čedalje večji poudarek na aktivnem vključevanju javnosti v dediščinske programe. Strokovne službe posvečajo veliko časa popularizacijskim programom, kajti varovanje in ohranjanje se začneta šele, ko se skupnost zave pravega pomena dediščine.«

Energetski vidik 
starih gradenj

Čeprav je arhitektura področje nenehnega izumljanja, pa naj bi vedno upoštevali tudi spoznanja iz preteklosti, jih ohranjali, nadgrajevali in prilagajali sodobnemu času, je prepričan Suhadolc. »V stari hiši danes lahko živimo enako dobro kot v novi. Še več, v stari je neskončno malih podrobnosti, ki jih v novo ni mogoče vnesti. Tisto drobno merilo v stvareh, ki so prijetne na otip, imajo svojo pripoved in so ne nazadnje dobro videti, ko poleg postavimo kaj novega in sodobnega, daje bivanju v stari hiši poseben čar,« pravi Suhadolc, ki je skupaj z arhitektoma Rožičem in Drašlerjem pred leti zasnoval študijo, kako bi se lotili prenove stare idrijske hiše.

Kaj pa varčna raba energije? Debeli zidovi starih hiš so izjemno učinkoviti pri blaženju temperaturnih vrhuncev. V poletni vročini notranjost hladijo, v nočnem hladu grejejo. Stare hiše so v okolje pogosto umeščene tako, da so zaščitene pred najhujšo vročino in bivalnim prostorom zagotavljajo senco poleti ter osončenost v hladnejših letnih časih. »Največ škode na starih in nevzdrževanih objektih povzroči talna vlaga, a tudi to težavo je s sodobnimi tehnologijami mogoče rešiti za dostopno ceno.«

Kjer je volja, je pot

K sreči v nekaterih primerih lastniki vidijo v stari zgradbi priložnost. Nekdanji hlev ali skedenj je marsikje že desetletja zapuščen, ker pa se danes spet oziramo k samooskrbi, so gospodarska poslopja znova zaželena dopolnitev. Da je v izvirno prenovljenem seniku mogoče tudi bivati, dokazuje primer iz Gorenjske, kjer so lastniki ob pomoči biroja Ofis arhitekti ohranili avtentično podobo gorenjskega senika, v notranjosti pa so uredili prostorno in sodobno počitniško stanovanje. Iz propadajoče stavbe je nastal atraktivni dom, ki hkrati pomeni revitalizacijo tako arhitekture kot celotnega vaškega prostora.

Od leta 1960 smo v Sloveniji zgradili skoraj 300.000 enostanovanjskih hiš, le za redke pa bi lahko uporabili izraz arhitektura. »Te stavbe so energetsko potratne, zato je danes aktualna energetska prenova. Da bo ta izvedena ustrezno, bo morala postati del celovite arhitekturne prenove,« je prepričan Suhadolc.

Skoraj pol milijona malih stanovanjskih nepremičnin, razsejanih po vsej Sloveniji, pomeni enako število priložnosti, da v prihodnje našim krajem znova vrnemo nekaj tiste izjemnosti, ki so jo nekoč imeli.

Propadajoča lepotica na Gorenjskem

Ob nekdanji Cesarski cesti med Brezjami in Begunjami v vasi Zgornji Otok stoji eden najlepših primerov anonimne stavbne zapuščine na Gorenjskem. Stara furmanska gostilna ima na portalu letnico 1733. V zadnjem času je na strehi zazevala luknja, zato se bo brez najnujnejših popravil v nekaj letih podrla. Hiša je v lasti propadlega podjetja, ki škode na strehi do danes ni saniralo. Na ozemlju ZDA je le nekaj deset hiš, ki so starejše od tiste na naslovu Zgornji Otok 6. Američani jih tržijo kot narodne znamenitosti. Kako bomo pri nas poskrbeli za reševanje vrhunskih izdelkov preteklosti?

 

Primer Breginj

Še pred štirimi desetletji smo znali do tal porušiti celotno v potresu poškodovano, vendar z vidika kulturne zapuščine neprecenljivo vas pod Kobariškim Stolom. Tam, kjer so bila najboljša kmetijska zemljišča, je nastal novi Breginj. Naselje industrijskih hiš z garažami, v katerih so bile namesto avtomobilov pogosto »parkirane« tolminske cike (slovenske avtohtone krave), pravi Suhadolc. Breginj se nam žal dogaja ves čas. Pri nas še vedno prepogosto poleg stare hiše zraste nova, stara pa počasi propade in na koncu izgine. »Če je bila stara vpeta v prostor kot optimalni odziv človeka na danosti okolja, je pri novi ta vidik večinoma zanemarjen.«