Neverjetno očarljive naravne stožčaste tvorbe v vulkanskem tufu, številne stare cerkve v votlinah, vklesane v 11. stoletju (in še starejše), ter nenavadna, skrivnostna podzemna mesta, ki dajejo krila domišljiji, pritegnejo vsako leto na milijone turistov. Turizem v Turčiji uspešno polni državno blagajno, odpovedali smo se le obisku politično nestabilnega skrajnega vzhoda države.
Kapadokija (v stari perzijščini Katpatuk, dežela lepih konj) obsega province Nevsehir, Nigde, Aksaray, Kisehir in Kayseri. Za njeno središče velja Göreme, kjer je narodni park, od leta 1985 pod zaščito Unesca, v katerem so na majhnem prostoru nastale najlepše kamnite skalne tvorbe ter pred mnogo stoletji zgrajene cerkve, kapele, samostani in podzemna bivališča Hetitov, pozneje preganjanih kristjanov ter prebivalcev Kapadokije, ki so v skrivnih zatočiščih našli zavetje pred različnimi vojskami.
Že v antiki je dežela slovela po vzdržljivih in cenjenih konjih. Tako je asirski kralj Asurbanipal (668–626 pr. n. št.) po zmagoviti bitki v Kapadokiji odklonil odkupnino poraženega kralja Thabala, namreč njegovo hčer, in se raje polastil 1500 žlahtnih konj iz Kapadokije. V času perzijske vladavine so bili konji sredstvo za plačilo davkov in taks. Rimljani so pozneje pošiljali kapadoške konje celo v slovito rimsko areno Circus Maximus.
Nekoč, v sivi davnini, so območje prekrivala jezera, tropska močvirja z bogato vegetacijo in favno. Ko se je gorovje Tavrus na jugu dvignilo, so privrele na površje ogromne količine lave, kar je povzročilo oblikovanje vulkanske dežele Kapadokije. Vulkani Ercyes (3916 m), Hasan (3253 m) in Melendiz (2963 m) so poleg lave naložili še velike količine pepela. Tako je nastal tuf, ki je mehka kamnina in se ga da zlahka oblikovati. K preoblikovanju površja Kapadokije so prispevale tudi zunanje naravne sile (erozija vetra in vode) in nastala je pokrajina, podobna domišljijskemu svetu: stožci, dimniki, šilaste gore. Ljudje, ki so živeli na tem območju, so spoznali prednosti naravnih danosti in si v vulkanski tuf klesali ter dolbli bivališča, shrambe, cela podzemna mesta, religiozne objekte, celo gojišča golobov (Dolina golobov).
Prve sledi človeških rok izvirajo iz leta 6500 pr. n. št. Tu so živeli Hetiti, ki naj bi bili okoli leta 1600 pr. n. št. prvi prebivalci podzemnih mest Kaymakli, Derinkuyu, Özkoniak, Mazikoy in drugih. Ljudstva so prihaja in tonila v zgodovino, na prestolu so se menjavali najrazličnejši oblastniki, saj je bila Kapadokija od nekdaj strateško pomembno območje; tu se je vila znamenita svilna cesta in po njej trgovska, kulturna, ideološka ter religiozna izmenjava med Vzhodom in Zahodom. V bizantinskem cesarstvu je bila Kapadokija (Caesarea) pomemben zgodnjekrščanski center. Do leta 1071 je tukaj zraslo več kot 3000 krščanskih cerkva. Prvi kristjani so bili preganjani in skalna zatočišča so bila odlična skrivališča pred bizantinsko oblastjo, pozneje pred Seldžuki in drugimi agresorji.
Pod zemljo
Najbolj so nas prevzela podzemna mesta v globinah Kapadokije. O njih poročata že rimski pisec, učenjak in častnik Plinij (79–23 pr. n. št.) in grški politik Ksenofont (426–355 pr. n. št.).
Do danes so v Kapadokiji odkrili že 36 podzemnih mest, slutijo pa jih vsaj še 14. Največji in turistično najbolj razvpiti sta dve: Kaymakli in Derinkuyu. Znanstveniki menijo, da sta bili naseljeni že okoli leta 3000 pr. n. št. Prvi prebivalci naj bi bili Hetiti, ki so to območje obvladovali od 3000 do 1200 pr. n. št. Veliki hetitski imperij je imel središče v Hatuši, nedaleč od Ankare. Pozneje sta bila Kaymakli in Derinkuyu zatočišče preganjanih kristjanov, koristili pa so ju celo še leta 1838, ko se je ljudstvo skrivalo pred egiptovskimi četami. Še pozneje so kmetje višja nadstropja uporabljali za shrambo pridelkov ali za hleve, saj je pod zemljo stalna temperatura 8 stopinj Celzija.
Kaymakli so odprli za turiste v 60. letih prejšnjega stoletja. Ima osem nadstropij, za ogled je odprtih pet. Vrhnje nadstropje obsega hleve in shrambe za živila. Sistem predorov pelje v globino. V drugem nadstropju so bivalni prostori in cerkev z dvema apsidama. Najdeni so mlinskim kamnom podobni okrogli, do 1,5 metra veliki kamni, s katerimi so zapirali prehode. V tretjem nadstropju so našli granitni blok, ki je bil verjetno namenjen za obdelavo kovin, predvsem bakra. V naslednjih nadstropjih so našli stiskalnice za grozdje (vino je del krščanskih verskih obredov), zbito zemljo, v katero so zatikali glinaste posode z živežem. Tu je tudi velika skupna jedilnica z ognjišči. Svetili so z baklami. Poraba kisika je bila torej velika, zato je bil potreben dober prezračevalni sistem, ki so ga zagotovili s prezračevalnimi jaški. Strokovnjaki menijo, da je v Kaymakliju lahko živelo od 3000 do 15.000 ljudi, vendar le krajši čas.
Kaymakli naj bi bil v antiki s predorom povezan z devet kilometrov oddaljenim Derinkuyem, vendar dokazov za to še niso našli. Podzemno mesto Derinkuyu – ime pomeni globok vodnjak – je večje od Kaymaklija, ugotavljajo pa, da so odkrili le četrtino vseh prostorov. Okoli 200 enot podzemnega mesta obsega 2500 m2, največja globina naselbine pa je 55 metrov. Obiskovalec si lahko v prvem nadstropju ogleda spalne niše, veliko jedilnico, kuhinjo z ognjiščem, vinsko shrambo in hlev za živino. V drugem nadstropju je cerkev z oltarjem. V tretjem in četrtem nadstropju so spet bivalni prostori in kuhinja, misijonarska šola, orožarna in krstilnica. Še niže je velika cerkev v obliki križa, skupni prostori za druženje, ječe in še niže porodnišnica/ali vrtec ter celo pokopališče. Vodni zbiralniki so bili na najnižjem nivoju.
Spuščati se v globino podzemnih mest je res vznemirljiva izkušnja. Tesni temni predori, strma stopnišča, mrak in vlaga povzročijo, da te prevzame občutek utesnjenosti, in težko si predstavljaš, da je v tem mračnem okolju na tako majhnem prostoru bivalo in živelo toliko ljudi. Vajeni smo imeti svoj intimni prostor, a tega v podzemnih mestih pač ni bilo. O Derinkuyu so mnenja strokovnjakov zelo različna: nemški arheolog dr. Thomas Krassman, ki je s svojo ekipo leta 2004 raziskoval podzemna mesta Kapadokije, je izračunal, da bi glede na prostornino doslej odkritih enot v mestu lahko tu živelo največ 5000 ljudi (ne pa 15.000 in več, kot navajajo nekateri drugi raziskovalci). In le za krajši čas! Gre za to, da bi za več kot 5000 ljudi težko zagotovili potrebne količine živeža, vode, kisika, najbrž pa bi bile tudi sanitarne razmere neznosne. Trdi tudi, da ne bi bilo smiselno podzemnih mest s predori povezovati med sabo, saj bi ob odkritja enega sovražnik v bistvu odkril vse.
Raziskave še potekajo. Kdo ve, kaj vse bodo arheologi še izbrskali v podzemlju Kapadokije!
