Prebivalci skoraj vseh večjih mest v Sloveniji imajo v bližini vzpetine, kamor se radi zatečejo na krajši sprehod, tek, morda celo vzpon. Ljubljančani poznajo Rožnik in Šišenski hrib, Rašico in Šmarno goro ter Golovec, v Kranju prisegajo na Šmarjetno goro in Sv. Jošta, Mariborčani hodijo na Piramido in Kalvarijo, Celjani pa na Celjsko kočo.
Šmarna gora je za prestolnico nedvomno ena najpomembnejših in osrednjih rekreacijskih površin v naravi. To dokazujejo množice Ljubljančanov in drugih, ki vsak dan obiščejo vrh. Tja se vsako leto povzpne nad 300.000 ljudi. Vrh osamelca nad Tacnom je najbrž že zgodaj zamikal ljudi, da bi na njem ustanovili svojo postojanko. V Atlasu Slovenije sta na osamelcu sredi Ljubljanske kotline označena dva vrhova, Grmada in Šmarna gora. Vzhodni vrh se imenuje Šmarna gora (669 m), za domačine včasih kar Gora. Pozneje je Gora veljala tudi za božjo pot, od tod izvira njeno današnje ime. Zahodni vrh, šmarnogorska Grmada (676 m), je sedem metrov višji. Ime se je hriba prijelo v obdobju turških vpadov.
Protiturški tabor
Na vrhu Šmarne gore stoji cerkev Rožnovenske Matere božje, ki se kot romanska kapela prvič omenja leta 1314. Zaradi obrambnega in kultnega značaja Šmarne gore že v prazgodovini je Mariji posvečena kapela tu stala najverjetneje že v predromaniki. V prvi polovici 15. stoletja je bila na mestu kapele pozidana gotska cerkev, ki so jo konec 15. stoletja močno utrdili z obzidjem in s stolpi ter s tem Šmarno goro spremenili v protiturški tabor. Pod vodstvom zidarskega mojstra Gregorja Mačka st. so leta 1711 začeli graditi na mestu stare gotske novo baročno cerkev, ki je bila posvečena leta 1729. Cerkev, ki slovi kot starodavna in še vedno zelo obiskana božja pot ter hkrati izletniška točka, se ponaša s freskami slikarja Matevža Langusa, nastalimi med letoma 1842 in 1847. Na Šmarno goro je k svojemu stricu, vikarju Jakobu Prešernu, rad zahajal tudi pesnik France Prešeren.
Na skrajnem robu Barja se vzpenja komaj 93 metrov visok grič Rožnik, ki je viden daleč naokoli, popotnikovo oko pa ga brž spozna po cerkvici na vrhu. V 15. stoletju so se po pobočju razprostirali vinogradi. Rožnik je bil že od nekdaj priljubljena izletniška točka Ljubljančanov. Tu je bila v 15. stoletju naselbina gobavcev, pozneje so se ob epidemijah kuge sem zatekali meščani in mestno plemstvo.
Na Rožniku je že v 16. stoletju stala cerkev Marijinega obiskanja, saj se prvič omenja že leta 1526. Vsekakor so jo sredi 18. stoletja prezidali po načrtih arhitekta Candida Zulianija. Pod cerkvijo so na začetku 19. stoletja odprli gostilno Pri Matiji. V njej je med letoma 1910 in 1917 občasno stanoval pisatelj Ivan Cankar, danes je v stavbi nasproti gostilne njegova spominska soba. Po pisatelju so vrh Rožnika poimenovali Cankarjev vrh in na njem ob 30-letnici njegove smrti postavili pisateljev spomenik, delo kiparja Frančiška Smerduja.
Za vsakogar nekaj Skoraj vsak kraj ima torej svoj hrib ali hribček, ki pritegne pohodnike, izletnike ali zgolj sprehajalce. Ob sončnih nedeljah je ljubljanski Rožnik poln sprehajalcev, ki se radi okrepčajo v gostilni na Cankarjevem vrhu. Škofjeločani imajo Lubnik, Blejci pa Stražo. Begunjčani se radi povzpnejo na Sv. Petra, Jeseničani pa prisegajo na Španov in Črni vrh ter seveda nekoliko višjo Golico. |
Gorenjski vinogradi
Golovec je gozdnata vzpetina z najvišjim vrhom Mazovnikom (450 m). Je nadaljevanje Šišenskega hriba oziroma Rožnika in Grajskega griča ter je sestavni del Posavskega hribovja. Čez Golovec sta po Črnem vrhu speljani tudi Pot spominov in tovarištva ter vozna cesta London–Spodnja Hrušica. Ime je dobil po goličavah, ki so bile značilne za ta hrib vse do okoli leta 1890. Takrat so ga začeli načrtno pogozdovati pod vodstvom Kranjske kmetijske družbe in Mestne občine Ljubljana. Danes so tam objekti astronomsko-geofizikalnega observatorija, ki deluje od leta 1959.
Kranjčani imajo v neposredni bližini mesta dve izletniški točki, Šmarjetno goro in Svetega Jošta. Šmarjetna gora z nadmorsko višino 646 m je priljubljena razgledna točka, saj se z njenega vrha odpira pogled na Julijske Alpe, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Če se na Šmarjetno goro povzpnemo iz Stražišča pri Kranju, pot do vrha prehodimo v slabi uri. Tja je speljana tudi asfaltirana cesta, ki omogoča dostop z motornimi vozili. Na vrhu je hotel Bellevue, okolica pa je priljubljena točka za različne prireditve.
Na Šmarjetni gori že več let uspeva tudi vinska trta, kar je malce neobičajno za Gorenjsko. Na južnih pobočjih hriba so v strmini ozke terase, ki pričajo, da so v pradavnini tu gojili vinsko trto. Posreden dokaz za to je ledinsko ime tega predela hribčka – Torkla, ki v starem jeziku pomeni prešo. Dodatni zgodovinski dokaz o gojenju trte na tem območju je ime ulice v Stražišču, ob vznožju Šmarjetne gore, ki se imenuje Na vinograd. Novejša odkritja pričajo celo o tem, da so zadnji tu gojili trto freisinški škofje pred okoli 400 leti. Ko so leta 2000 Kranjčani od Mariborčanov prejeli v dar potomko znamenite mariborske trte, se je takratni župan Mohor Bogataj odločil, da jo posadi na Šmarjetno goro.
Sedeča Marija
Prav na vrhu je še danes cerkvica sv. Marjete, ki je bila nekdaj cilj mnogo romarjev. V današnji časih cerkvica zavetnice pred nevihto in točo zaživi ob vseh večjih krščanskih praznikih, v njej pa je tudi veliko poročnih in krstnih obredov. Kdaj natanko je bila postavljena, ni znano, predvidevajo pa, da je iz obdobja med 9. in 10. stoletjem. Šmarjetna gora je bila prvič omenjena v listinah leta 1274, naslednji vir iz leta 1342 pa že navaja, da so cerkvico obnovili. Leta 1785 je bila cerkev opuščena in dvesto let prepuščena propadanju. Leta 1989 je bila na pobudo župnika Cirila Brgleza iz fare Kranj-Šmartin obnovljena. Najdragocenejši je gotski kip sedeče Marije iz prve polovice 16. stoletja, ki je nad živo skalo, to pa je hkrati energijska točka na južni strani cerkvice.
Sveti Jošt nad Kranjem je vzpetina in naselje v Mestni občini Kranj ter priljubljena izletniška točka pohodnikov. Na vrhu 847 metrov visokega hriba je cerkev sv. Jošta, ki je zgrajena v baročnem slogu. Tam so poleg cerkve še gostišče, Krekov dom, Finžgarjev dom, kapela Marije Snežne in taborniški dom Puščava. Dostop je mogoč iz Kranja po asfaltirani cesti skozi vasi Pševo in Javornik. Peš se je mogoče na vrh podati iz različnih smeri, med drugim iz Besnice. Sveti Jošt je znan po tradicionalnem prvomajskem srečanju Kranjčanov in okoličanov.
Naravna piramida
Mariborčani imajo tik ob mestnem središču dve priljubljeni točki, Piramido in Kalvarijo. Piramida, 386 m visok grič, nekoč poimenovan tudi Grajski hrib, nosi ime po kamniti piramidi, ki so jo grofje Brandisi postavili iz ruševin gradu Gornji Maribor leta 1784. Potem ko je leta 1821 vanjo udarila strela, so na njenem mestu postavili Marijino kapelico. Od gradu Gornji Maribor je ostalo bore malo. V 80. letih 19. stoletja je plato na Piramidi sestavljal neraven travnati teren, kjer je bil viden le vrh vodnjaka oziroma cisterne, na obstoj gradu pa so nakazovali le skopi arhivski viri in upodobitve na grafikah.
Lokacija gradu Gornji Maribor je bila skrbno izbrana: strateško pomembna točka nad ravnico reke Drave, kjer se na jugu odpirajo pogledi proti Ptuju in Dravskemu polju, na severozahodu pa proti Koroški in Dravski dolini, je omogočala nadzor nad širšim prostorom in potmi, ki so vodile do brodišča, pozneje mostišča čez Dravo, in je očitno zadoščala za postavitev gradu na Piramidi.
Piramida je imela in še ima svoj pomen; danes je ta večplasten, saj je pomembna s turističnega vidika, je priljubljena rekreacijska točka za okoliške domačine, za zgodovinarje in sladokusce kulturne dediščine pa so pomembni ostanki prvega gradu Marburga ali po slovensko Gornjega gradu iz 12. stoletja; prve omembe datirajo v leto 1164. Ne smemo pozabiti niti vinogradov, ki so jih po večletni zapuščenosti ponovno uredili. V turističnem pogledu je Piramida nekakšno nadaljevanje mestnega parka in je tudi ena od razglednih točk nad mestom. Tik pred novim letom 2015 jo je obiskal in jo s posebnimi napravami proučeval odkritelj bosanskih piramid v Visokem dr. Semir Osmanagić. Izkazalo se je, da mariborska Piramida ni piramida, ampak naravni hrib.
Energijsko območje
Celjani radi zahajajo na Celjsko kočo, priljubljeno točko za krajši pohodniški izlet, od tu pa se odpirajo lepi pogledi na bližnjo Grmado s 718 metri nadmorske višine ter na Celje in okolico. Do koče vodita dve označeni poti. Prva je lahka označena pot iz Zagrada, ki traja približno eno uro, druga pa je zahtevna označena pot, ki vodi iz Zvodnega skozi Hudičev graben in traja približno poldrugo uro. Na Celjski koči sta hotel in smučišče Celjska koča. Na voljo so tudi poletno sankališče, dričanje s tubami in otroško igrišče. Smučišče obsega več kot štiri hektarje. Urejena razsvetljava omogoča nočno smuko. Celjska koča je prijeten kraj, kjer se lahko sprostimo in razgibamo v vsakem letnem času.
Kamničani poznajo precej priljubljenih izletniških ali pohodniških točk. V neposredni bližini mestnega jedra sta Stari grad in Špica, dobrih šest kilometrov pa je od Kamnika oddaljena Stahovica, ki je izhodiščna točka za pohod do cerkve sv. Primoža. Stari grad je primeren za tiste, ki radi na hitro skočijo na rekreacijski pohod, v veselje mnogo obiskovalcev pa so ob letošnjih prvomajskih praznikih spet odprli prenovljeno gostišče v nekdanjem planinskem domu. Upajo, da bodo imeli s tokratnim najemnikom več sreče kot s prejšnjim, ki je poslopje zapustil v zelo slabem stanju. Za bolj vzdržljive je primerna 660 m visoka Velika Špica, ki je razmeroma blizu Starega gradu.
Na strmi prisojni legi pod Veliko planino se kot dve golobici, ki sta se ustavili, da bi si oddahnili sredi tega gorskega sveta, svetita starodavni cerkvi sv. Primoža in Felicijana ter manjša cerkev sv. Petra. O cerkvi sv. Primoža in Felicijana nad Kamnikom je poročal že Janez Vajkard Valvasor in zapisal, da je slovela kot romarski cilj, zdaj je priljubljena točka za pohodnike.
Ob poti k sv. Primožu stoji kapelica, ob kateri si je vredno odpočiti in se napolniti z energijo. Območje sv. Primoža nad Stahovico pri Kamniku in dolino Kamniške Bistrice oziroma nad dolino Črne je energijsko izjemno močno. Energija na tem območju vpliva na celotni organizem, še posebno na glavo, zato tudi ni čudno, da je območje Sv. Primoža oblegano od jutra do večera.
K čarovnici Uršuli
Tudi Novogoričani imajo nekaj lepih priložnosti za krajše pohodniške podvige. Hrib Sabotin (608 m) leži na stiku predalpskega, submediteranskega in dinarskega območja. Proti jugu gleda na Novo Gorico, na zahodu na Brda, na vzhodu na Sveto Goro in Trnovsko-Banjško planoto ter zre proti severu na Alpe. Kar pošteno boste grizli kolena, če se boste odločili za vzpon na Sveto Goro, eno od treh romarskih postojank Poti treh svetišč. Na poti na Sveto Goro nas križev pot vodi po najpomembnejši božji poti v zahodni Sloveniji. Z veličastno Marijino baziliko, frančiškanskim samostanom, romarskim domom in duhovno-izobraževalnim središčem je to biser evropske povezovalne poti treh romarskih svetišč. Vrhunec obiska je največja umetniška dragocenost – znamenita podoba kronane Matere božje na glavnem oltarju v baziliki. Podoba spada med najznamenitejše Marijine upodobitve v Sloveniji. Marija naj bi se tukaj že v 16. stoletju prikazala pastirici Urški Ferligoj. Na poti lahko ob jasnem vremenu z enim pogledom objamemo Julijske Alpe, smaragdno Sočo, Trnovski gozd in Jadransko morje. Na Sveto Goro se lahko pripeljemo iz Solkana po asfaltirani cesti, ob kateri so postaje križevega pota iz leta 1991, ali pa se podamo s Prevala peš po stari romarski poti; na Goro pridemo tudi iz Grgarja in Zagore pri Plavah.
Cerkničani, ki imajo v bližini skoraj vedno dovolj vode, se radi podajo na goro čarovnic, Slivnico, kjer je doma njihova pramati Uršula. Gora Slivnica je na vzhodni strani Cerkniškega jezera. Oblo sleme se dviga od Gradišča (858 m) do najvišjega vrha Velike Slivnice (1114 m). Z vrha hriba je lep pogled na Cerkniško jezero, Notranjsko podolje in okoliške planote. Ob vznožju Slivnice je več kraških izvirov. Tik pod vrhom je planinski dom, ki je dostopen po označenih poteh pa tudi po cesti. Slivnica je privlačna točka za zmajarje in jadralne padalce.
