Ducatijeva hyperstrada 939 je sila nagajiv motocikel, ki se dobro počuti tako v mestu, na podeželskem potepu kot na dirkališču. V nasprotju s hypermotardom je sedenje na hyperstradi udobnejše in pokončnejše zaradi širšega in 20 milimetrov višje postavljenega krmila. Tudi vetrobran je nekaj, kar hyperstrada ima, njen brat pa ne. Pogonski agregat pa je pri obeh isti – tekočinsko hlajeni dvovaljnik testastretta 11° s 937 kubiki, ki razvije največjo moč 83 kilovatov pri 9000 vrtljajih na minuto, največji navor 97,9 Nm pa pri 7500 vrtljajih. Motor izpolnjuje zahteve strožjega okoljskega standarda evro4. Menjalnik je 6-stopenjski in prestavljanje je natančno. Zaradi zdrsljive sklopke v oljni kopeli – novost nove testastrette – pa je onemogočeno blokiranje zadnjega kolesa pri grobem prestavljanju navzdol.
Udobje za krmilom
Položaj za hyperstradinim krmilom je zanimiv in zahteva nekaj privajanja, sploh če se nanjo presedeš z velike potovalne endure. Višina sedeža, ki daje dovolj prostora tudi za sopotnico, je 810 mm. Potovalno uporabnost motocikla poveča možnost nakupa ličnih originalnih kovčkov. Poleg vetrobrana, ki pri visokih hitrostih ni več tako zelo učinkovit in zahteva od motorista dovolj aerodinamično čelado, k vetrni zaščiti prispevata tudi ščitnika rok, v katerih sta lično vgrajena smernika. Vzvratni ogledali sta sicer lepo oblikovani, a za moj okus premajhni oziroma nerodno postavljeni – v njiju sem videl predvsem svoje komolce. Zapišimo še, da je zadnji amortizer nastavljiv – prednapetost vzmeti nastavljamo z lahko dostopnim vrtljivim gumbom.
Motorna simfonija
Zagon dvovaljnika je z eno besedo – drama. Če japonski motocikli kresnejo v prvo, potrebuje ducati malo več časa. Nepoznavalci znamke boste po nekaj sekundah, ko bo zaganjalnik začel bolj kot ne v prazno vrteti motor, že pomislili, da je z njim nekaj narobe. Vse dokler ne bo iz izpušne cevi krepko usekalo in dvovaljnik bo zagrmel. Res je, Ducatijevo grmenje je prava simfonija za motoristova ušesa. Ker ima hyperstrada elektronsko ročico za plin, t. i. ride by wire sistem nadzora plina, so ji Ducatijevi inženirji namenili tri vozne programe, ki vplivajo tako na odzivnost agregata kot na delovanje zavornega sistema ABS in sistema za nadzor oprijema DTC. Na voljo so trije prednastavljeni programi: sport, touring in urban. Pri prvih dveh motor razvije polno moč 113 konjev, pri programu urban pa se moč omeji na 75 konjev (55,23 kW). Zato je zadnji primeren tudi za vožnjo v razmerah, ko je oprijem na cesti slabši, saj je tako delovanje ABS kot DTC nastavljeno za največjo možno stabilnost. Sicer lahko voznik tako nastavitve odzivnosti motorja kot ABS in DTC nastavi glede na svoje želje – slednja lahko tudi popolnoma izklopi.
Pomanjkljivi merilniki
Ko se je navadiš, je zelo prijetna za vožnjo. Njen motor je živahen, ima več kot dovolj moči, krmiljenje je zelo natančno in motocikel je zelo lepo vodljiv. Ovinki so brez dvoma njen teren. Zavore so učinkovite in dobro odmerljive. Vseeno pa ji zamerimo kakšno stvar. Zagotovo to, da je instrumentna plošča brez merilnika zaloge goriva – ko pridemo na rezervo, se prižge opozorilna lučka in začne šteti kilometre, ki smo jih prevozili z rezervo. Posoda za gorivo sprejme 16 litrov, kar pri testnem povprečju 5,8 litra na 100 kilometrov pomeni, da bi morali bencinski servis obiskati vsakih 275 kilometrov. Dvovaljnik s svojo toploto lepo greje zadnjo plat – dobrodošlo v hladnem vremenu in sila neprijetno v poletni pripeki.
Ducati hyperstrada 939 Motor: 937 ccm, štiritaktni, L-dvovaljnik, 4 desmodromični ventili na valj, tekočinsko hlajenje |
