S tem namenom so med drugim uporabljali rastline, vodo iz nekaterih izvirov, a tudi opravljali mnogo obredov –Česen, ki ga jemo ali imamo ob sebi, denimo, naj bi varoval pred uroki in na splošno vsem slabim – Poročni prstan na levem prstancu naj bi prinašal (za)ljubljenost.
Ljudsko izročilo pripisuje čarne lastnosti mnogo rastlinam, med njimi posebno izstopa česen. Zanj, denimo, so v Srbiji verjeli, da se ga zle sile na daleč ogibajo, se ga celo bojijo. To pa tudi pomeni, da je človek, ki ga ali je ali ima pri sebi, varen pred demoni. Še več, kdor ga redno je, je varen pred mnogo boleznimi.
Nekdaj so strok česna novorojenčku položili pod vzglavnik in ga tam pustili štirideset dni in štirideset noči. Verjeli so, da bo vrtnina odganjala nočne vešče in čarovnice, ki bi mu lahko škodile. Če bi jih kdo vseeno videl postavati okoli zibeli, pa bi moral prežvečiti zrno česna in ga pljuniti vanje – to bi jih odgnalo. Ponekod so za varovanje pred zlom otrokom in mladim materam česen obesili okrog vratu, ga nataknili na vreteno ali obesili na verigo. Novorojenčke so teden po rojstvu mazali s česnom, ponekod pa so ga z nožem vred položili k otrokovemu vzglavju, da bi ga varoval pred uroki.
Tudi porodnica mora imeti česen štirideset dni in štirideset noči ob sebi. Obesijo ji ga okoli vratu ali na desno roko, všijejo ji ga v pokrivalo ali jo z njim mažejo sedem dni po porodu. Mlade matere si s česnom mažejo bradavice, da je ne bi mučile more in čarovnice in da ji ne bi zmanjkalo mleka.
Da bi se zavarovali pred čarovnicami, so se Slovani mazali s česnom po dlaneh, prsih, pod pazduho in po podplatih. Kravam so z njim mazali vimena, da jim mleko ne bi presahnilo.
Desna in leva roka
Običajno se rokujemo z desno roko, ponuditi levo pa ni vljudno. Otroku starši rečejo, naj je ali piše s pravo roko, in pri tem mislijo desnico. Po ljudski veri je leva stran slaba, saj na levi rami ždi sam hudič, ki človeka napeljuje, da dela slabo, desna pa dobra, kajti na desnem ramenu čepi angel varuh. Ponekod si nevesta in ženin med poročnim obredom izmenjata prstana in si ju natakneta na prst leve roke, drugje pa ga dajejo na desno, božjo roko. Tako se poklonijo svojim angelom varuhom, da bi jim dali dolg in srečen zakon.
Stari Grki, Egipčani in Rimljani so poročne prstane nosili na levi, ker so verjeli, da od levega prstanca do srca teče žila amoris, in dokler skoznjo orje kri, je človek (za)ljubljen. Pri nas je navada, da zaročni prstan nosimo na desni roki, poročnega pa na levi. Enako je tudi v Italiji, Angliji, ZDA, Turčiji in na Švedskem. To pa ne velja za Avstrijo, Nemčijo, Španijo, Dansko, Norveško in Poljsko, kjer se poročni prstan nosi na desnici.
Ker je po Svetem pismu desna stran dobra in blagoslovljena, se križamo z desnico, z njo se rokujemo v pozdrav, a tudi ko sklenemo kupčijo; v tem primeru je rokovanje znamenje zaupanja, dogovora in prisege.
Dobra in zla voda
Po ljudski veri je od tega, kakšna nevidna bitja bivajo ob tekočih in stoječih vodah, odvisno, ali je dobra ali zla. Zle, denimo, so zlasti vode v gostih gozdovih, močvirjih, na splošno stoječe vode in mlake, kajti ob njih ali v njih živijo zla bitja. Tekoče vode, iskri potočki in reke, ki se svetlikajo v soncu in žuborijo, pa so prebivališče dobrih sil, zategadelj so dobre.
Vodni duhovi in kače živijo v hitro tekočih rečicah z mnogo izviri, ki privabljajo ljudi. Ponoči jih ščuvajo, naj prečkajo ozke brvi, kjer jih napadejo in zvlečejo v globino. Nekateri menijo, da reke same ugrabijo ljudi in jih utopijo. Nevarne so predvsem za otroke.
Voda, ki se po dežju ali jutranji rosi zadrži na listju, travi, v drevesnih duplih, na kamnih in nagrobnih ploščah, naj bi imela čarno moč. Voda pozabe pa je tista, ki se je ujela na led, ko neko jezero še ni povsem zamrznilo. Pili naj bi jo fantje in dekleta, ki si, želeč ozdraviti strto srce, hočejo iz spomina izbrisati nekdanjo ljubezen. Obstaja tudi čista voda, in to iz vira, iz katerega še nihče nikoli ni pil; to so uporabljali za pripravo prazničnih kolačev in kopanje novorojencev, zajeti pa jo je bilo treba zgodaj zjutraj. Tisto, ki se nabere ob mlinskem kolesu, po kapljicah pijejo fantje in dekleta, ko si želijo, da bi jih izbranec uslišal. Najboljša pa je vilinska voda, ki je v rekah in jezerih, kjer se kopajo vile, in naj bi lajšala zdravstvene težave ter zagotavljala nesmrtnost. Številnim junakom naj bi pomagala pozdraviti rane, imel naj bi jo tudi sam Aleksander Makedonski, a jo je njegov kuhar domnevno po pomoti polil.
